In o čem so spregovorili? O odnosih med državama in o vprašanjih regije zahodnega Balkana, pri čemer je Cerar izpostavil tudi zgodbo o arbitraži o meji med nami in Hrvaško in nujo, ker gre za odnos do evropskega in mednarodnega prava, da se Zagreb potisne k implementaciji njene odločbe. Kot vemo, so se ZDA vse doslej postavljale v neko zadržano, neopredeljeno, nevtralno pozicijo, češ, gre za spor med enakopravnima članicama Evropske unije, ki da ga morata rešiti sami. Slovenski zunanji minister je pozval ameriško stran k spremembi te drže in od kolega Pompea prejel bojda zagotovilo, da bodo o tem »temeljito razmislili«.
To je lepo slišati, a ne pričakujmo veliko. Rekel bi celo, da nič. Težko bo Trumpova administracija »temeljito« razmišljala o zanjo taki malenkosti, ko ne premore resnega, odgovornega razmisleka niti o tem, kar sama počne po svetu s postopnim odstopanjem od vseh pravil in postulatov multilateralizma ter z ogrožanjem svetovne prihodnosti.
Dobro, o bilateralnih odnosih, ki da naj se krepijo, in o arbitraži, ki jo mora Hrvaška spoštovati – toda ene besede nisem prebral o katastrofalnih posledicah za ves planet zaradi nesodelovanja ZDA pri implementaciji pariškega podnebnega dogovora in sedaj pri izvajanju dogovorjenega na pravkar končani konferenci v Katovicah, ki naj bi konkretno prevedla v globalni akcijski plan to, kar je bilo sklenjeno pred tremi leti v francoski prestolnici. Podnebna stroka svari, da je časa za ukrepanje pri ustreznem zmanjševanju ogljikovih emisij le še 15 let in da kasneje ne bo več poti nazaj pri segrevanju Zemlje, kar bo vodilo do njenega izumrtja. Dodaja, da ukrepanje mora biti globalno oziroma v sodelovanju in z največjim bremenom, ki ga morajo prevzeti, kakopak, največje proizvajalke toplogrednih plinov z ZDA na čelu. Brez njenega deleža bo vse drugo zaman. In če je tako, gre razglasiti Trumpovo odločitev o umiku ZDA iz dogovorov v Parizu in Katovicah za največji zločin proti človeštvu. Da on tovrstnim opozorilom ne verjame oziroma da se na vse to požvižga, je odraz njegove intelektualne in umske ravni ter, seveda, njegova osebna pravica, da pa mu sodelavke in sodelavci sledijo in ravnajo po njegovih ukazih, in zlasti da mu »prijatelji«, za kakršne se imamo tudi mi, ne povedo odkrito, da gre v napačno smer in da ogroža ves svet, je tiho pristajanje na ta zločin.
To pogrešam, dr. Cerar. V luči Katovic je tudi hrvaško vztrajanje pri neizpolnjevanju arbitražne razsodbe o meji irelevantno. Pa ne gre samo za Pariz in Katovice, tu je še nesodelovanje pri globalnem dogovoru o migracijah iz Marakeša, pa umiku iz jedrskega sporazuma z Iranom in iz onega z Rusijo o raketah kratkega in srednjega dosega, pa trgovinske vojne in sesuvanje mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu z degradacijo palestinskega vprašanja. Seznam je še dolg.
In mi, z EU in Natom, kaznujemo s sankcijami Rusijo, ker da se neodgovorno in nevarno igra z Ukrajino in njeno suverenostjo ter ozemeljsko nedotakljivostjo oziroma ker ne spoštuje dogovora iz Minska. Grdo, seveda, z njene strani, a postavimo na tehtnico Minsk proti Parizu, Katovicam in Marakešu. Na katero stran se bo, glede prihodnosti sveta, nagnila?
Edini dobri novici iz bazena naše zunanje politike v minulem tednu sta privolitev v marakeški dogovor in, četudi neformalno, izražena solidarnost tokrat neposredno predsedniku Quimu Torri in Kataloniji v njenih prizadevanjih za neodvisnost oziroma večjo avtonomijo od Španije. Bravo vsem politikom. Le premier Šarec je nazadnje malce ustrelil mimo.
Aurelio Jurinekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper
