Brexit je, poleg razprtij na vseh ravneh, od državne in regionalnih do lokalnih in družinskih, sprožil tudi razprave o demokraciji in o vlogi današnje Britanije v svetu. Theresa May trdi, da ima parlament »demokratično dolžnost poskrbeti za to, za kar so glasovali Britanci«. Demokratičnost novega referenduma, ki ga vse več Britancev, pa naj so se ali se niso udeležili brexitskega referenduma (23. junija 2016), je ena od tem javnega spopada Mayeve in Blaira. Ko Mayeva in vlada zavračata pozive k novemu referendumu, trdita, da so se Britanci jasno izrekli za brexit. So se res? Zanj se je izrekla mini večina od 72 odstotkov udeležencev brexitskega referenduma: 51,9 odstotka. To pomeni, da jih je bilo 48,1 odstotka proti. Nikoli ne bo znano, koliko volilcev je glasovalo za brexit zaradi laži in zavajanja brexitskega tabora pa tudi zato, da bi kaznovali tedanjo konservativno vlado Davida Camerona, ki je razpisal referendum, da bi preprečil razcep o članstvu Britanije v EU vedno sprtih konservativcev.
Brexitarji zahtevajo molk nekdanjih premierjev
Štirje nekdanji premierji, ki se zdaj »vtikajo« v brexit, po mnenju vročičnih brexitarjev nimajo pravice, da se oglašajo o zgodovinsko prelomni odločitvi Britanije. Cameron, ki je kot premier (kot Mayeva, ki je bila njegova notranja ministrica) v javnosti navijal za članstvo v EU, je zdaj neuradni (pro)brexitski svetovalec Mayeve. En nekdanji konservativni premier, John Major, in dva nekdanja laburistična premierja, Gordon Brown in Tony Blair, so proti brexitu, ker mislijo, da je enak ne le ekonomskemu, ampak tudi splošnemu samopoškodovanju Britanije. Mayeva trdi, da so Blairovi pozivi k novemu referendumu ne le nedemokratični, ampak tudi »žalitev za položaj, ki ga je nekoč imel«. Očitno brexitsko vznemirjena zaradi Blairovih pozivov k novemu referendumu je Mayeva poslancem sporočila, da se ne morejo odpovedati brexitski odgovornosti s tem, da bi pristali na nov referendum. Mayeva trdi, da bi bil nov referendum nedemokratičen. Blair trdi ravno nasprotno. To pravijo tudi vse številnejši upokojeni in aktivni britanski politiki. Na dan je prišlo, da se je pred dnevi namestnik Mayeve David Lidington sestal z večjo skupino poslancev opozicijske laburistične stranke, ki so ga prepričevali o nujnosti novega referendum. Njegovi pribočniki so pohiteli s trditvijo, da to ne pomeni, da načrtuje nov referendum ali da je za nov referendum.
Pritisk za nov referendum je vse večji
Vse bolj je jasno, da Mayeva in konservativna vlada ne bosta mogli v nedogled ignorirati zahtev po novem referendumu ter pričakovati, da se bo večina poslancev sprijaznila s premierkinim brexitom, ker se bo ali naveličala ali prestrašila njenega prepričevanja, da nimajo druge izbire kot glasovati za njen brexit (glasovanje je odmevno odložila in si še ne upa določiti datuma glasovanja, čeprav sta do datuma, ko naj bi Britanija zapustila EU, le še 102 dneva) ali pa se sprijazniti z nesporazumno ločitvijo od EU, ki bi prinesla politični in ekonomski kaos. Vodilni brexitarji vse bolj ponavljajo, da nesporazumna ločitev sploh ne bi bila tako grozna, kot ljudje mislijo (grozna pa bo!?), kar kaže na upanje konservativne desnice, da jim bo nekako uspelo spraviti Britanijo iz EU brez sporazuma. In nedemokratično. Zato se je oglasil tudi 85-letni nekdanji konservativni obrambni minister in namestnik premierja Michael Heseltine. Ta vedno proevropsko usmerjen vplivni konservativni veteran pravi, da je naravnost pošastno, da vlada ignorira 70 odstotkov mladih, ki želijo ostati v EU, ker jo hoče zapustiti 70 odstotkov starih. Dejal je tudi, da je ostajanje v EU ključni nacionalni interes Britanije ter da je brexit zastarela obsesija dela konservativcev, ki imajo utvare o britanski veličini in ignorirajo interes generacij, ki prihajajo.
