Bila je italijanska tekačica na 800 in 1500 metrov, toda v mednarodnem merilu ni naredila veliko, le na sredozemskih igrah leta 1993 je osvojila srebrno kolajno. Kljub temu pa je Fabia Trabaldo poskrbela, da se nanjo vsake toliko spomnimo. Z razlogom. Če bi vas vprašali, kaj je skupnega britanski igralki, ki se je pisala Drake, bizantinski cesarici Eudokii in rimski plemkinji Numantini, bi bili najverjetneje brez pomoči googla mrzli. A skupno jim je ime – fabia. Toda ne tekačica, ne igralka, ne cesarica in ne plemkinja za promocijo tega imena niso poskrbele tako odločno, kot to od leta 1999 počne (štirikolesna) čehinja – škoda fabia. To ji uspeva celo do te mere, da ob omembi imena fabia vedno najprej pomislimo nanjo.
Kaj pa je na njej tako posebnega, boste rekli, ko jo boste prvič zagledali. Odgovarjamo vam: na zunaj prav nič! Tega, da bi zgolj z lepoto osvajala lovorike, od nje ne pričakuje nihče. Če pa boste izbrali pravo kombinacijo motorja in menjalnika, vam obljubljamo, da vas čakajo podobni občutki kot pri ljubljenju z najdražjo. Priznati moramo, da smo bili sprva malce razočarani, ker v kombinaciji z 1-litrskim trivaljnikom ni bil samodejni menjalnik, temveč 6-stopenjski ročni. A smo se ga hitro privadili, čeprav smo bili po druženju, ko smo predali ključe, še vedno prepričani, da bi bilo doplačilo za DSG v višini enega tisočaka vredno vsakega evra. Vožnjo pač naredi enostavnejšo in varnejšo obenem. Zato pa se nad 110 konji nismo smeli pritoževati. Hitri boste, celo prehitri, če si boste tega zaželeli (maksimalna hitrost blizu magičnih 200 km/h), nas je pa presenetila poraba. V pozitivnem smislu. 6,1 litra je za bencinarja dober dosežek, ki zna celo zelene pripraviti do tega, da bodo dvignili palec v zrak. Doseg z enim polnjenjem dobrih 700 kilometrov je glede na majhno posodo za gorivo (45l) prav tako spoštovanja vreden dosežek.
Fabia je sicer kot kameleon: z leti spreminja obliko, a se ljudje nad njo vselej navdušujejo. Na cestah je tretja generacija, ki vse bolj postaja merilo uspešnosti v izjemno konkurenčnem nižjem razredu. Glavni razlog je njena prostornost. Od štirikolesnika, katerega dolžinska mera se ustavi ob natanko štirih metrih, bi težko pričakovali in zahtevali, da odigra vlogo tovorne mule. A če je treba, delo opravi z odliko. Preverjeno. Po naključju smo se znašli pred nalogo, da moramo štiri odrasle osebe in njihovo prtljago prepeljati do Velega Lošinja in nazaj. Kosov prtljage je bilo sedem. Vse skupaj se je zdelo misija nemogoče. A nam je podobno, kot to počne Tom Cruise v filmu, uspelo. Le manjši trik (beri: odstranili smo poličko) smo uporabili. Še najbolje pa je bilo to, da se dekleti na zadnji klopi sploh nista pritoževali, da imata premalo centimetrov za kolena in glavo. Nasprotno. In to celo brez pomoči iluzionista Davida Copperfielda. A vse ni popolno. Skorajda nismo mogli verjeti, da je bilo zadnji stranski šipi mogoče odpreti zgolj ročno, pa tudi zaslon na dotik zaradi majhnosti ni vreden svojega imena.
Ne bodite presenečeni, da smo kljub manjšim pomanjkljivostim po koncu druženja po šolsko dvignili roko v zrak in zavpili: Želim si jo! Kot smo si v srednji šoli sami želeli, da bi bili podobni pevcu skupine INXS Michaelu Hutchenceu, ki se nam je zdel največji frajer, sošolke pa so ob mrmranju besedil mislile predvsem na njega, njegove kodre in božanski glas. Le da je poslušanje zgoščenke INXS občutno cenejše, saj je bila ob testni fabii zapisana številka v evrih 14.614. Letos je osvojila srca že 1245 Slovencev, bo tudi vas?
