»Ne spomnim se, kaj se je tisti dan zgodilo med nama z mamo. Spil sem devet piv, bil je normalen sončen dan, ona je prišla domov bolj pozno. Potem sem se pogledal v ogledalo in takrat se mi je zmešalo, počil mi je film. To je vse, česar se spomnim,« je sodniku Martinu Jančarju povedal 38-letni Elvir Rastoder, ki je 24. maja okoli 23. ure v stanovanju v predmestju švicarskega Berna umoril svojo mamo, 62-letno Nadžijo Zumbach; s tesarskim kladivom jo je najmanj 20-krat silovito udaril po glavi. Na grozovit način se ji je maščeval, ker naj bi se nad njim že leta hudo psihično in fizično znašala. Toda tožilstvo ne predlaga zaporne kazni, pač pa varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja. V času napada je bil namreč neprišteven, njegovo stanje je bilo posledica akutne psihoze iz sklopa shizofrenije.
Poškodbe, ki jih ni
Ker je Rastoder danes vztrajal pri zagovoru iz preiskave, je sodnik Jančar skoraj dve uri prebiral njegovo takratno izpoved. Začel je z opisom zgodnjega otroštva pri dedku in babici v Črni gori in nadaljeval s selitvijo v Ljubljano – mama ga je v Slovenijo pripeljala v drugem razredu osnovne šole. Pozneje naj bi živel pri stricu v New Yorku, pa na Floridi, preživljal naj bi se tudi kot voznik avtobusa v Londonu, nekaj časa delal v Nemčiji. K mami v Bern, tja se je primožila že pred leti, naj bi prišel poldrugi mesec pred tragedijo. Opisoval je, kako ga je mama že kot otroka mučila, ga tepla med spanjem, mu lomila prste na nogah, z nožem rezala po prstih na rokah, ga davila in celo tako hudo poškodovala po glavi, da mu je počila lobanja. Potem pa ga je, da bi pozabil na te dogodke, hipnotizirala. Po njegovih besedah je v času pred umorom popil okoli deset piv na dan, večkrat je zaužil tudi droge, čeprav ne tudi usodnega dne. »Tisti večer je šla mama čisto normalno spat, še smejala sva se,« je povedal. A potem se je, kot je razložil, v kopalnici pogledal v ogledalo. »Takrat sem znorel. Iz kopalnice sem vzel kladivo in jo trikrat ali štirikrat udaril. Nisem je načrtovano ubil,« je povedal v preiskavi. Potem se je stuširal, sedel na motor in se odpeljal proti Ljubljani, kjer je odšel na policijo in povedal, kaj je storil. Mimogrede, švicarski pravosodni organi so zahtevali njegovo izročitev, a jim naši niso ugodili. Se je pa današnje obravnave vseeno udeležil državni tožilec kantona Bern Marco Amstutz. S pomočjo tolmačke jo je spremljal s klopi, namenjene javnosti.
»Naredil sem veliko napako. Težko mi je, pogrešam jo. Kljub vsemu, kar mi je naredila, sem jo imel rad,« je danes povedal obtoženi. In da mu je še vedno zelo hudo vsakič, ko se pogleda v ogledalo in vidi poškodbe, ki mu jih je prizadejala. Senatu je pokazal na glavo in prste, vendar sledi poškodb nihče ni videl (le ena od porotnic je prepoznala drobno zarezo pri ustnici). »V prste me je rezala z nožem,« je kazal sodniku. »Z vsem dolžnim spoštovanjem, ampak jaz tega ne vidim,« mu je odgovoril Jančar, on pa, da verjame, ampak da mora pogledati bolj od blizu. Tožilka Maša Podlipnik ga je vprašala, kako si razlaga, da je imela pokojna 20 razpočnih ran na glavi in številne obrambne rane in zlome na rokah. »Ne bi vedel,« je odvrnil, »prepričan sem, da sem jo udaril tri- ali štirikrat.«
Nikoli zdravljen
Zaslišali so tudi psihiatrično izvedenko dr. Mojco Zvezdano Dernovšek, ki je pojasnila, da ima obtoženi hudo duševno motnjo iz kroga shizofrenij in da je umor in ravnanje po njem pripisati bolezni. Gre za procesno obliko shizofrenije, za katero je značilno počasno spreminjanje vedenja. Okolica te spremembe rada pripiše zlobi, lenobi, vplivu alkohola ali prepovedanih snovi, tako da bolezen dolgo ostane neprepoznana. »Na prvi pogled je videti, da je bilo njegovo dejanje organizirano in načrtovano, a v resnici so ga vodile blodnje in halucinacije,« je pojasnila. Tudi poškodbe, ki jih je kazal senatu, so plod tega. Glede domnevnega materinega mučenja je dejala, je verjetno res živel v okolju z drugačnimi vzgojnimi metodami, kot smo jih vajeni.
»Verjetno je bil kdaj tepen, tudi bolj, kot si je 'zaslužil'…« je dejala. Da je z resničnostjo nepovezane ideje povezal z mamo, ni nič posebnega, kot je povedala, jih taki bolniki radi povezujejo s svojci. Dejala je, da je mamo pred umorom dvakrat ovadil policiji, enkrat pa jo tudi fizično napadel. V blodnje ima vpeta tudi strica in očeta, a na srečo z njima ne živi. »Ne morem pa izključiti, da ne bi bil nevaren tudi za druge,« je na vprašanje, kakšne bi bile lahko posledice, če ga ne bi zdravili, odgovorila izvedenka. Vsekakor je svetovala zdravljenje na forenzičnem oddelku mariborskega kliničnega centra. To sicer že poteka, vendar se Rastoder očitno še vedno ne zaveda, da je šlo za blodnje in halucinacije. »Pričakujem izboljšanje, je pa zelo slab prognostični dejavnik ta, da bolezen toliko časa ni bila zdravljena,« je pojasnila izvedenka. Obravnavo bodo nadaljevali sredi januarja.
