Kritika knjige Ivan Cankar – eseji o največjem: Filmski Cankar
Nekoč je Sergej M. Eisenstein, slavni sovjetski cineast, v literaturi, zlasti Dickensovi, že odkrival nekatere filmske tehnike, kot je denimo paralelna montaža; pozneje so mu sledili še filmski in literarni teoretiki, ki so filmske reči odkrivali pri Balzacu, Flaubertu ali Proustu (slednjemu naj bi film dolgoval asociativni flashback). Toda v teh »filmskih pogledih na lepo književnost« (pred leti precej razširjenih) gre dejansko za dva nasprotna trenda: po enem je literatura že prefigurirala ali implicirala film, po drugem pa je film ta, ki se je vpisoval – in to sprva prav jecljajoče – v romaneskno oziroma sploh narativno tradicijo. Marcel Štefančič jr. bi s svojo tezo, da je Ivan Cankar odkril film, ki jo razvija in dokazuje na skoraj 300 straneh svoje več kot 500 strani obsegajoče knjige o Cankarju, pripadal prvemu trendu, le da imamo tu vse kaj drugega kot kakšno filmsko-literarno komparativistiko.
Takšna komparativistika namreč ne bi mogla mimo dejstva, da film v Cankarjevem času niti približno še ni bil takšen, kakršnega je po Štefančiču sanjala Cankarjeva l...