Arhitekta Vanja Gregorc Vrhovec in Aleš Vrhovec sta v naš prostor vnesla svojevrsten pristop do gradnje hiš in ga zaznamovala s stavbami, ki odražajo »arhitekturo s pobudo«. Zagovarjata idejo, da je treba iti čez ustaljena zanimanja arhitektov, kot so raziskovanje estetike, zasnov, tipologij in materialov, ter aktivno poseči v produkcijo grajenega. Pred več kot dvajsetimi leti sta ustanovila studio GregorcVrhovec arhitekti, v okviru katerega ne le načrtujeta, ampak se tudi širše ukvarjata s to stroko.
Aleš Vrhovec je bil gostujoči predavatelj na mariborski fakulteti za gradbeništvo, je aktiven član Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) ter član upravnega odbora Architects Council of Europe (ACE). Z Vanjo sta pripravila številna predavanja doma in v tujini ter objave v medijih z aktualnimi tematikami v arhitekturni stroki, kot so urejanje prostora, promet v mestih, trg nepremičnin…
Prav teoretska razmišljanja in javne predstavitve odslikavajo njuno skrb za prostor, skrb za arhitekturo, skrb za odnose v družbi. Poudarjata, da je arhitektura ključna za vse procese v družbi, saj vpliva na bivanje posameznika, kulturo, ekonomijo, turizem, identiteto… Stroka, politika in vsak posameznik bi morali skrbeti za okolje. Posebna slovenska značilnost je odpor do vseh sprememb, kar ne le zmanjšuje ugled arhitekturne stroke, temveč odraža širši sistem, ki omogoča rast neznanja, bohotenje birokratskih ovir, razvoj kvazidemokratičnega nasprotovanja in samograditeljstvo.
Arhitektura s pobudo
V tem smislu je njun pristop k načrtovanju eden od odgovorov na kompleksno stanje v Sloveniji, kot pojasni Vanja Gregorc Vrhovec. »Arhitektura s pobudo predstavlja način gradnje hiš, ko se ne čaka na klasičnega naročnika, pač pa arhitekt sam prevzame vlogo iniciatorja gradnje, tako rekoč producenta, razvije projekt in vlagatelja najde kasneje. Tak način ob večji odgovornosti omogoča tudi svobodo arhitekta in nekatere rešitve, ki jih konvencionalni naročnik sicer ne bi sprejel.« V biroju se veliko ukvarjajo s tipološkimi inovacijami, z montažno leseno gradnjo, izborom trajnostnih materialov in z mikrourbanizmom malih sosedstev.
Svoje delo lahko razdelijo na posamezne cikle, tako alpski cikel zajema vrsto projektov v alpskem prostoru Slovenije, od oprem apartmajev prek celovitih prenov tradicionalnih gorenjskih hiš do novogradnje, črne hiše v Podkorenu, kot najbolj izpostavljene iz tega obdobja. Drugi je javni cikel, ki predstavlja serijo prenov manjših javnih prostorov, kot so prenova vhoda in dvorane Male drame v Ljubljani, prenova informacijskega središča Triglavskega narodnega parka na Bledu in (v sodelovanju z ArnoldVuga+) izobraževalni center z manjšim muzejem olimpizma v Ljubljani (za Olimpijski komite Slovenije). Cikel arhitektura dogodkov zajema postavitve za določene dogodke, tako so letos za olimpijske igre v Pjongčangu v Južni Koreji načrtovali slovensko hišo, za leto 2019 načrtujejo evropsko hišo. Za obe postavitvi je značilna izdatna uporaba lesa in značilne stavbne ikonografije, ki predstavlja Slovenijo, njeno tradicijo in njene najsodobnejše dosežke.
Za svoje delo so prejeli več nagrad, med njimi dve za črno hišo v Podkorenu – AIT Alpine interior award (2011) in priznanje za inovativno odličnost (Zavod BIG, 2010), oblikovalski presežek za Slovenski olimpijski izobraževalni center (Društvo oblikovalcev Slovenije, 2017) in dve za hišo Celovška – zlati svinčnik za odlično izvedbo (ZAPS, 2018) in nominacijo za nagrado Miesa van der Roheja (2018).
Hiša Celovška
Nagrajena hiša Celovška v Šentvidu predstavlja odmik od vsega, kar je za družinske hiše v Sloveniji značilno. Dvostanovanjska, ozka in črna stoji na ekstremno vzdolžni parceli, kar so arhitekti znali obrniti hiši v prid in inovativno rešiti izziv. Arhitekti so osnovni razmislek naslonili na dve prepričanji: da je na na videz nezazidljivi parceli v okviru mestne strategije zgoščevanja vredno poskusiti nemogoče in da je objekt lahko tudi zelo majhen, pa še vedno ponuja bivalno ugodje hiše z vrtom. Ustvarili so iluzijo večje stavbe, uporabili duhovito fasadno oblogo in ustvarili kakovostne bivanjske površine.
Ozka hiša se v zahodnem delu še dodatno konično zoži. Notranja širina prostorov meri tako od najmanj tri metre do skoraj »razkošnih« 3,5 metra, dolžina stavbe je 40 metrov, višina sedem. Stanovanji sta veliki 80 in 115 kvadratnih metrov, obe pritličji sta z velikimi steklenimi površinami obrnjeni proti intimnemu vrtu, prostori se prelivajo drug v drugega brez hodnikov in zasedajo celotno širino objekta.
Izbor črne barve seveda ni naključen – arhitekti so se tako odločili z namenom, da bi umirili kaotičnost kričavih velikih plakatov ob Celovški cesti in se navezali na gozd v ozadju. Obenem so dosegli tudi optično zmanjšanje prostorske razsežnosti in navezavo na okolico, vsakokrat v dinamičnem odzivu na svetlobo. Fasadni plašč iz opečnega bobrovca, ki deluje kot drobne luske, daje kubičnemu volumnu mehkobo in se spreminja od srebrno bele v močnem soncu vse do ogleno črne zvečer.
