Gradnja Gaštejskega klanca v Kranju, ki povezuje središče mesta z industrijsko cono, je bila z opremo, ki je bila tedaj na voljo, zelo težavna. Med letoma 1936 in 1938 je novo traso ceste in podporni zid gradilo gradbeno podjetje kranjskega stavbenika Josipa Slavca.
»To je bil zelo velik gradbeni dosežek, zato si prizadevamo, da bi ga razglasili za del kulturne dediščine, čeprav se ljudje po klancu vsak dan vozijo in njegovih posebnosti sploh ne opazijo,« pravi Monika Rogelj iz Gorenjskega muzeja, soavtorica razstave o gradnji Gaštejskega klanca, ki jo bodo v galeriji Mestne hiše v Kranju odprli v ponedeljek.
Zemeljska podora sta zasula gradbišče
Gaštejski klanec je ime dobil po Gašteju, predelu ob njegovem vrhu, kjer sta bili včasih kmetija in gostilna, v kateri so se ustavljali in okrepčali prevozniki, opisuje Rogljeva. Pot po Gaštejskem klancu in naprej čez Savski most je dolga stoletja pomenila glavni dostop do mesta. Z železniško progo se je promet še povečal in leta 1909 so zgradili nov betonski most čez Savo.
»Na desnem bregu Save je začel nastajati center kranjske industrije in predel pod Gaštejem je vse bolj postajal del mesta, klanec v dolžini 1300 metrov pa je bil najzahtevnejši projekt pri gradnji ceste med Laborami in Kranjem. Dela so bila ocenjena na skoraj tri milijone tedanjih dinarjev. Kot najugodnejši ponudnik je bila na licitaciji avgusta 1936 za izvedbo vseh del izbrana Gradbena družba Josipa Slavca iz Kranja, ki je tedaj že imela veliko izkušenj z zahtevnimi gradnjami mostov in cest,« opisuje Rogljeva.
Delati so začeli jeseni leta 1936. »Veliko truda gradbenikov je zahtevala ureditev brega nad novo cesto, novo traso so morali delavci veliko kopati ročno,« opisuje soavtorica razstave. Stene navpičnega in visokega useka so bile dolgo brez podpor in poleti leta 1937 sta jo delavcem zagodla zemeljska podora, ki sta z ogromno količino materiala zasula gradbišče. »O žrtvah takrat časopisi niso poročali, so se pa dela časovno zaradi tega zelo zamaknila,« opozarja Rogljeva. Morali so zgraditi dolg in visok podporni zid, ki je še danes ena od prepoznavnih podob Kranja. Z deli se je mudilo in Rogljeva opisuje, da so delavci delali tudi v slabem vremenu.
Gradbenik Josip Slavec je tesno sodeloval tudi s Plečnikom
Do konca leta 1937 jim je uspelo dokončati betonske zidove, razdeljene v pet odsekov in razčlenjene z lepo oblikovanimi stebri iz klesanih kamnov in zaključenimi z oboki. »Kamnite kvadre in drug gradbeni material je Slavčevo podjetje dovažalo iz kamnoloma Kamnitnik v Škofji Loki,« navaja soavtorica razstave in dodaja, da so spomladi leto pozneje delavci začeli tlakovati cestišče z granitnimi kockami, nad zidom pa so za pešpot v Stražišče zgradili stopnice. Sledila so le še zaključna dela.
»Kadar se peljem po Gaštejskem klancu, sem zelo ponosen, da je to del naše družinske tradicije,« pravi Kranjčan Aleš Slavec, vnuk znamenitega podjetnika in gradbenika Josipa Slavca. Skupaj z ženo Zvonko Zupanič Slavec si prizadevata, da bi Slovenci drugega največjega gradbenika v takratnem času bolje spoznali, zato sta o njem pripravila obsežno slikovno monografijo.
Opozarjata na njegove številne gradbene dosežke – pri rosnih 28 letih se je na primer lotil gradnje železniškega mostu v Zidanem Mostu ter ga dokončal v roku, poznan je po gradnji in nadzorstvu nad gradnjo številnih cest, mostov, zdravstvenih domov, hotelov, na primer Šport hotela na Pokljuki in hotela na Šmarjetni gori nad Kranjem. Tesno je sodeloval tudi z Jožetom Plečnikom, med drugim pri gradnji arkad pred kranjskim gledališčem.
»Ponosen sem na vse, kar je stari oče, ki je izhajal iz kmečke družine, ustvaril iz skromnih razmer. Lahko je vzor tudi današnjim podjetnikom, vendar pa se je treba zavedati, da je bila takratna klima v družbi za njegove izzive ustrezna,« še meni vnuk velikega gradbenika tistega časa, čigar objekti so del vsakdana v mnogo krajih po Sloveniji.
