Mehika je sicer že vrsto let pomembna tranzitna država za srednjeameriške migrante, v zadnjih treh letih pa zaradi restriktivne migracijske politike ZDA postaja tudi končni cilj. V letu 2017 je za mednarodno zaščito zaprosilo več kot 14.000 ljudi, kar je izrazito povečanje glede na 3400 prošenj tri leta pred tem. A ne glede na te trende Mehika še naprej ostaja tudi država izvora migracij. Čeprav se po analizah ameriškega Inštituta za migracijsko politiko število migrantov iz Mehike od leta 2014 zmanjšuje, Mehičani v ZDA še vedno predstavljajo največji delež v tujini rojenih prebivalcev. Ameriška organizacija za človekove pravice WOLA redno poroča tudi o mehiških družinah in mladoletnih otrocih v obmejnih mehiških mestih, ki v ZDA bežijo pred nasiljem in kriminalom v državi. Zaradi nizke stopnje odobrenih azilov državljanom Mehike jih mnogo v ZDA nikoli ne zaprosi za mednarodno zaščito, več milijonov pa jih tam živi brez dokumentov.
Ameriški predsednik Donald Trump želi v skladu s svojo politiko ničelne tolerance do nezakonitih migracij Mehiko razglasiti za varno državo, a naraščajoče nasilje organiziranega kriminala in korupcija v državi kažeta nasprotno. Po podatkih Nacionalnega inštituta za statistiko in geografijo (INEGI) je bilo leta 2017 v Mehiki ubitih več kot 30.000 ljudi, kar je od leta 2008, ko se je začela voditi ta statistika, rekordna številka. Temu je treba pripisati še več kot 30.000 izginulih v desetih letih, neuradne številke pa so še višje. Stopnja nasilja je v letošnjem letu prvič po desetletjih narasla tudi v mehiški prestolnici, ki so jo nekateri prebivalci vrsto let imenovali oaza miru. Po številu umorov je bilo prvo četrtletje za Ciudad de Mexico eno najbolj nasilnih obdobij v zadnjih dvajsetih letih, nasilje pa je povezano tudi s povečanjem organiziranega kriminala v mestu.
Vse to je dediščina, s katero se bo moral soočiti na novo izvoljen predsednik Andrés Manuel López Obrador, ki decembra začenja svoj šestletni mandat. Dobil je več kot 50 odstotkov volilnih glasov in na svojo stran mu je uspelo pridobiti veliko ljudi, zaradi česar je čutiti kar nekaj upanja na spremembe. A hkrati mnogi prebivalci pripovedujejo o teži vsesplošne negotovosti, ki jo čutijo zaradi dolgotrajnega nasilja v državi in ki jim onemogoča živeti dostojno ter z občutkom varnosti.
Ustrahovanje kriminalnih združb
Pred tremi leti je Manuel (imena so na željo nekaterih sogovornikov spremenjena), trgovec in borec za človekove pravice, v četrti Tepito v mehiški prestolnici Ciudad de Mexico odprl majhno trgovino za prodajo oblačil. Tepito je zloglasna, delavska četrt v mestnem središču, ki kljub zgodovinski in kulturni vrednosti slovi predvsem zaradi ulične tržnice, sive ekonomije, preprodaje drog in orožja. Manuel že vse življenje živi v četrti, skupaj z ženo in otroki. S prodajo se ukvarja vrsto let, šele leta 2015 pa mu je uspelo odpreti svojo trgovino. To je v četrti z veliko količino pretoka blaga in denarja, posledično pa tudi političnega interesa, težko dosegljiv uspeh. A tri leta kasneje je njegova trgovina zaprta, svoje izdelke pa prodaja v majhnem prostoru pred zaprtimi trgovinskimi vrati.
Nadzor nad ulično prodajo v Tepitu je še pred tremi leti imela v svojih rokah uradna zveza uličnih prodajalcev, zdaj pa si nadzor vedno bolj prilašča kriminalna skupina La Unión de Tepito, ki v zameno za »varnost« in »dovoljenje« zahteva svoj delež. Kdor svojega deleža ne plača, v najboljšem primeru izgubi prodajni prostor, v najslabšem pa svoje življenje. »Jaz preprosto nisem mogel plačevati deleža, ki so ga zahtevali. Delež je odvisen od velikosti prostora, prodaja pa ni bila tako dobra, da bi lahko plačeval takšno vsoto. Zato sem prostor zmanjšal in zdaj je moje prodajno mesto pločnik,« med poslušanjem glasbe s stojnice sosednjega prodajalca pojasnjuje Manuel.
Njegov primer ni osamljen. Veliko je zapuščenih stojnic. V hierarhiji ulične prodaje imajo stojnice posebno vrednost in za ogromno ljudi so edini vir preživetja, kar pomeni, da je ne zapustijo zlahka – to naredijo samo v primeru, če nimajo druge izbire.
Z nedavnim vzponom organizirane kriminalne skupine La Unión de Tepito, ki je nastala z delitvijo skupine La Unión, se je močno povišala stopnja izsiljevanja prodajalcev, lastnikov lokalov in restavracij, in to ne le v četrti Tepito, temveč tudi v drugih predelih mehiškega središča. To sta le dve izmed številnih kriminalnih skupin v mestu – po podatkih raziskovalca Artura Mendoze naj bi jih bilo vsaj dvanajst – ki se poleg izsiljevanja ukvarjata še s preprodajo drog in orožja ter z usmrtitvami. Njihovo delovanje je največkrat regionalno, vendar povezano z večjimi mehiškimi karteli. Trenja med kriminalnimi vodji za teritorialni nadzor povzročajo nadaljnje delitve posameznih skupin, njihovi medsebojni obračuni pa povišujejo stopnjo nasilja v mestu.
Junija so policisti na neki večji mestni aveniji odkrili ostanke dveh trupel s pripetim grozilnim pismom vodji ene izmed tolp, septembra pa je v središču mesta prišlo do strelskega obračuna. Čeprav to za Ciudad de Mexico ni nekaj popolnoma novega, prebivalci že dolgo niso bili priča tovrstnim podobam, še posebej ne v mestnem jedru. V nasprotju s številnimi drugimi mesti v državi javni obračuni za prestolnico niso bili značilni, največkrat so se odvijali na njenih obrobjih. A njihov porast kaže na večjo moč organiziranega kriminala v tem delu države, čeprav mestna oblast zaradi strateške pozicije mesta njegovo prisotnost že vrsto let vztrajno zanika. Po mnenju strokovnjakov je prav to zanikanje eden od razlogov za povečanje moči kriminalnih združb, povezano pa je tudi z večjo razdrobljenostjo skupin organiziranega kriminala in razpršenostjo njihovega delovanja, ki je vzniknilo po letu 2006, ko je tedanji predsednik Felipe Calderón napovedal tako imenovano vojno proti drogam.
Urbana trgovina z drogami
Čeprav trgovina z drogami v Mehiki poteka že vrsto desetletij, je do večje rasti prišlo šele konec osemdesetih let 20. stoletja, z oslabitvijo kolumbijskih kartelov in razbitjem tako imenovane karibske (morske) tihotapske poti. Za mehiške kartele je preprodaja droge izredno donosen posel, katerega vrednost ameriški in mehiški preiskovalci ocenjujejo na 20 do 30 milijard dolarjev letno. To prispeva k bogastvu, porastu in politični moči kriminalnih skupin ter njihovih predstavnikov. Znan vodja kartela Sinaloa, Joaquín »El Chapo« Guzmán, je imel pred aretacijo leta 2015 v lasti več milijard ameriških dolarjev.
Ameriška zgodovinarka Aileen Teague razrast preprodaje drog povezuje tudi s podpisom prostotrgovinskega sporazuma (NAFTA) leta 1994 med ZDA, Kanado in Mehiko. Uvoz cenejših kmetijskih pridelkov iz ZDA je namreč močno prizadel mehiško gospodarstvo, še posebej kmetijsko industrijo. Številni kmetovalci so ostali brez prihodka, v pridelavi nezakonitih substanc pa so ohranili vir preživetja.
Drugačne gospodarske razmere, ki so nastale zaradi prostotrgovinskega sporazuma, in recesija, ki je sledila, so vplivale tudi na urbano trgovino z drogami. Manuel pripoveduje, da so zaradi slabo plačanih služb in večanja ekonomske neenakosti tudi v njegovi četrti v zadnjih dvajsetih letih mnogi prebivalci v drogah našli donosno dejavnost. Sam se nikoli ni zatekel k nezakonitim poslom in je zaradi preživetja svoje družine v devetdesetih letih raje odšel delat v ZDA. Preprodajo drog vidi kot enega najbolj perečih problemov svoje četrti, pri čemer takole pojasni njeno razširjenost: »Minimalna plača v Mehiki je šala, je 70 mehiških pesov (3 evre) na dan. Ta številka je še posebej majhna, če jo primerjamo s plačo kakšnega politika ali pa z denarjem, ki ga zasluži prodajalec droge. Ta razlika tistega, ki prodaja koruzo ali žvečilke, potisne v to, da začne prodajati drogo.«
V iskanju varnosti
Na razširjenost trgovine z drogami opozori tudi urar Flavio, ki žalostno pripoveduje o vedno večjem številu prodajnih točk pod njegovim stanovanjskim oknom. Pri tem opozarja, da je s tem naraslo tudi število pretepov, streljanja in usmrtitev, ki so posledica trenj med različnimi prodajalci in kriminalnimi skupinami. Zaradi varnosti se zato številni prebivalci četrti ponoči zadržujejo doma, zato so ulice v nekaterih predelih prazne, čeprav se obračuni lahko zgodijo tudi sredi belega dne.
Pri omenjenih prodajnih točkah največkrat ne gre za velike količine, temveč za trgovino na drobno (tako imenovano narcomenudeo). Sociologinja Diane E. Davis in arhitekt Guillermo Ruiz de Teresa opozarjata na skokovito rast drobne preprodaje, še posebej v času po napovedi vojne proti drogam. Ulična preprodaja se je po njunih besedah do leta 2010 vzpostavila kot eden bolj donosnih nezakonitih poslov v državi, z drogami povezano nasilje pa je posledično preželo urbano tkivo in preobrazilo urbano okolje.
Zato varnosti pred nasiljem ni lahko najti. Zaradi kadrovske in finančne podhranjenosti policije ter visoke stopnje korupcije v državnih strukturah, na katero pomembno vpliva povezanost med organiziranim kriminalom in političnimi predstavniki, ni ne politične moči ne volje za zaščito prebivalcev. Posledice nasilja zaradi visoke stopnje neenakosti najbolj vplivajo na ranljive in revnejše skupine prebivalstva. Pisatelj in filozof Juan, doma iz Tepita, zato opozarja, »da je tudi revščina oblika nasilja«, saj onemogoča dostop do osnovnih dobrin, pravic, varnosti in sodnega varstva, s tem pa nemalokrat tudi do preživetja. In če nekaterim v negotovem okolju vseeno uspe ustvariti življenje zase ali pa zaradi različnih razlogov ne morejo zapustiti svojega doma, je za druge beg edini način, da najdejo varnost in mir.
