O ljubljanskem bordelu
je bila pretečeni teden razprava pred deželnim sodiščem, ki je končala s tem, da je bila obtožena »madame« Löwy obsojena radi oderuštva. Slike, ki jih je ta razprava pokazala, so grozovite, ali nove niso. Vsem »merodajnim faktorjem« je znano, da se v dvajsetem stoletju kupčuje z živim ženskim mesom, da se dekleta prodaja kakor vole in konje za toliko in toliko sto kron, da se jih odira neusmiljeno; ali naša moralična družba ima samo prezir za »padle« stvore, ki niso nič druzega, kakor njena žrtev. Naši klerikalci izrabljajo to priložnost, pa grozno kriče. A prav nič pravice nimajo. Kajti klerikalizem je ena najmočnejših opor prostitucije in vsako zavijanje oči nad to institucijo je hinavsko. Prostitucija ima razne vire in razne oblike. Ne stanuje samo v »toleriranih hišah«, temveč tudi v palačah in visoko spoštovanih družinah in še marsikje. Prostitutka ni samo žena, ki se podaja danes temu, jutri onemu za par kron, marveč tudi tista elegantna dama, ki se je brez ljubezni podala bodisi za celo življenje gospodu A. ali B. za mnogo tisoč kron, za socialni ugled ali za kaj druzega. Prostituiranja za denar je kriva kapitalistična uredba naše družbe, socialna beda žen in mož; kriv ga je pa tudi klerikalizem s svojim celibatom, z nezdružljivostjo zakona in z nenaravnimi »moralnimi« nauki. Protestirati proti ustanovitvi bordela, pa braniti vse razmere, ki vstvarjajo prostitucijo, to je protislovje, ki so ga zmožni samo v klerikalni morali vzgojeni ljudje. Reformirati družbo na temelju popolne pravičnosti, torej na temelju socializma, pa izginejo bordeli in prostitucija.
Rdeči prapor, 8. decembra 1905
Oj, ta nežni spol!
Predsinočnjim ob 11. uri in pol je neki redar videl na trgu sv. Frančiška 20-letno lahkoživko Katarino S. Ker je take vrste »frajlicam« prepovedano pohajati po mestu ob tako pozni uri, je redar hotel Francko aretovati. A to ni šlo kar tako z lepa. Francka se mu je postavila energično po robu in mu tudi dala par zaušnic. Še le s pomočjo druzega redarja je bilo mogoče »frajlico« ukrotiti ter jo odvesti pod ključ.
Edinost, 26. julija 1906
Radi zavodništva
sta stala te dni pred deželnim sodiščem znani »čevljarček« Nace Železnik in njegova žena Frančiška Železnik, ki ima vedno dve »služkinji«, ki pa pri njej nimata nič dela. Nace Železnik je bil pri prvem sodišču obsojen v šestmesečni zapor, njegova žena pa v trimesečni zapor. Vzorna soproga sta se pritožila in vzklicno sodišče je glede Naceta Železnik potrdilo prvo obsodbo, njegovo ženo je pa obsodilo v dvamesečni zapor. Ne verjamemo, da bi ta kazen odvrnila obsojena od dosedanjih »navad«. Treba bi bilo ostreje paziti nanju, pa tudi druge ki še vedno nekaznovani hodijo okolu in vrše svoj »posel«.
Slovenec, 31. julija 1906
Aretiran trgovec z dekleti.
Na Reki so prijeli 47 let starega Jožefa Stanzerja iz Maribora, ki je zadnji čas bil hišnik in čevljar v Trstu. Ž njim so aretirali tudi 20-letno Julijo Zupanc iz Zidanega mosta, katero je hotel oddati na Reki.
Slovenec, 4. avgusta 1909
»Odkritje tajne prostitucije v Ljubljani.«
Pod tem senzačnim naslovom je policijski »Slovenec« javil, da je državna policija odkrila »razširjeno« organizacijo tajne prostitucije. Ljudje so res verjeli, da se je kdo ve kaj razkrilo, pa je menda vse skupaj sama – reklama za državno policijo. Ta je namreč prijela neko omoženo hrvaško babo in dve njeni tovarišici, ki so bile vdane prostituciji in jih izročila sodišču, ki jih je pa že izpustilo. To je tista razširjena organizacija. Je čisto v redu, če drž. policija iztrebi to sodrgo, a mislimo, da bi to mogla storiti brez take reklame v policijskem »Slovencu«, ki mora povsod obujati slabo mnenje o ljubljanskih uradnih razmerah.
Slovenski narod, 13. maja 1913
Marička s sto imeni
Ljubljana, 9. marca. Davi je zagledal stražnik v Tivoliju mlado dekle, ki se mu je skušalo umakniti in se skriti njegovim očem za debel kostanj. Čim je stražnik nadaljeval pot, je sfrfotalo dekle naprej in se skušalo skriti zopet za druga drevesa. Mož postave, ki ne pozna šale, pa je stopil brzo za njo in kmalu sta bila skupaj. Pogledal ji je v obraz in ni pomišljal dolgo. Po nekaj vprašanjih jo je pozval, naj mu sledi v znano hišo na Bleiweisovi cesti. (…)
Marička Škroba ali Grobelnik je morala po zaslišanju s stražnikom v bolnico, kjer bo ostala, da se pozdravi, nakar bo izročena sodišču. (…) Na račun svojih gospodinj je jemala blago po vseh mogočih trgovinah. Največ zla pa je prinesla moškim, s katerimi se je pečala ter jih okužila.
Jutro, 10. marca 1927
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s
