Ker so te zahteve nemško gospodarstvo pahnile v globoko krizo, so zaveznice leta 1922 sklenile dogovor o reprogramiranju dolga. Sklep je za Nemce prišel precej pozno, kajti inflacija je medtem nepojmljivo narasla, država se je znašla pred bankrotom. Za eno jajce je bilo treba leta 1923 odšteti nekaj milijonov mark. Pravijo, da je bila vreča, polna papirnatih mark, več vredna od vsebine. Prebivalci so izgubili prav vse prihranke. Naraščajoče nezadovoljstvo med ljudstvom in posameznimi političnimi elitami je v nekem trenutku grozilo, da bo združena Nemčija razpadla na posamezne sestavne dele, ki naj bi samostojno lažje obvladovali skrajno neugodno situacijo. Zelo glasni so postali nacionalisti. Vzpenjajoči se Adolf Hitler je 9. novembra 1923 poskusil s pučem v glavnem mestu Bavarske. Ob morebitnem uspehu je nameraval prevzeti oblast nad celotno Nemčijo. Toda poskus je bil še isti večer zadušen, sam pa je končal za zapahi. Deset let pozneje je kljub temu postal nemški kancler.
Usodni dnevi Nemčije.
Berlin, 9. nov. (Wolff). Nemška državna vlada je izdala oklic na nemški narod podpisan od državnega predsednika Eberta in državnega kanclerja dr. Stresemanna, v katerem pravi med drugim: V času največje zunanje- in notranjepolitične sile poskušajo zaslepljenci razbiti nemško državo. V Münchnu je oborožena tolpa vrgla bavarsko vlado, zaprla bavarskega min. preds. v. Knillinga in si arogirala pravico ustanoviti državno vlado, poklicati generala Ludendorffa za takozvanega poveljnika nemške armade in določiti Hittlerja, ki si je šele pred kratkim pridobil nemško državljanstvo, za voditelja usode Nemčije. Ni treba povdarjati, da so sklepi pučistov ničevi. – Kdor podpira to gibanje, zagreši veleizdajo. (…)
Tabor, 10. novembra 1923
Reakcija v Nemčiji.
Z neverjetno naslado poroča naše meščansko časopisje o dogodkih v Nemčiji. Tem hijenam je v zabavo, da nemško ljudstvo strada, da si mora pridobivati svoje življenjske potrebščine s silo, da od gladu umira, da nastajajo upori in poboji, kakor bi ne vedeli, da trpi narod danes še zaradi predvojne zločinske politike nemških kapitalistov, deloma pa tudi zaradi današnje politike nemškega kapitala. Nemški kapitalizem vodi boj zase in pri tem trpi narod; trpljenje naroda je pa evropski buržoaziji v naslado, ker nasiča nje živalske instinkte. (…)
Zarja, 10. novembra 1923
Polom pučistov na Bavarskem
Berlin, 9. novembra, s. Monakovski puč je kmalu našel svoj konec. Že ponoči je generalni državni komisar dr. Kahr objavil, da sta on in general Lossow le zato pristala na Hitlerjeve načrte, da pridobita čas in da preklicujeta svoje na zborovanju podane izjave glede prevzema državne vlade. Kahr je takoj po puču odšel v vojašnico 19. polka državne brambe ter si zagotovil sodelovanje državne brambe proti Hittlerju in Ludendorffu. Hittler in Ludendorff sta se utrdila v poslopju poveljstva državne brambe, kjer jih je državna bramba in deželna policija, ki se je tudi izkazala kot zvesta Kahru, naravnost oblegala. Popoldne ob treh se je posrečilo prijeti oba. V zvezi s tem je prišlo do streljanja med narodnimi socialisti in četami. Pri tem je bilo 14 oseb ubitih ali težko ranjenih. Govori se, da je bil tudi Hittler ranjen. (…)
Jutro, 10. novembra 1923
Položaj v Nemčiji.
Monakovo, 11. novembra (Izv.) Snoči je prišlo do demonstracij, ki jih je pozneje udušila državna bramba. V središču mesta se je zbrala večja skupina moških in ženskih, ki je vzklikala voditelju nacijonalistov Hitlerju in demonstrirala proti državnemu komisarju dr. von Kahru. Demonstracije so bile posebno živahne pred Odeonom. Deželna policija sprva ni mogla preprečiti demonstracij, kar se je šele posrečilo oddelkom državne brambe. Vojaštvo je postavilo na ulico strojnice in nasadilo bajonete. Množica, ko je zagledala strojnice, je zbežala v divjem begu na vse strani.
Slovenski narod, 13. novembra 1923
Nemški pučisti pripravljajo nov udarec
München, 12. novembra, I. Hitler je bil sinoči aretiran v Uffingu pri Staffelskem jezeru pri neki kmetici. Hitler je avstrijski državljan in je samo služil med vojno v nemških vrstah kot vojak. Po vojni se je potegoval za bavarsko državljanstvo. Prišel bo z vsemi drugimi aretiranci pred posebno izredno sodišče.
Berlin, 12. novembra, s. Akcija nacionalistov se v celi državi z nezmanjšano silo nadaljuje. Združene patriotske organizacije in za njimi stoječi krogi nemške ljudske stranke in nacionalistov pričenjajo spravljati na svojo stran generala v. Seeckta, ki ima v svojih rokah vso vojaško oblast. Mnogo bivših višjih častnikov stare armade je generalu Seecktu po nalogu patriotskih organizacij predložilo program za nacionalistično diktaturo. (…)
Jutro, 13. novembra 1923
Neuspeh nemške reakcije
Poskus bavarskih nacionalistov, da bi obnovili Mussolinijevo revolucijo v novembru l. 1922 in korakali iz Münchena v Berlin, je bil zlomljen v nekaj urah. Organizacija državnega prevrata je bila tako površna, da se čudimo, kako je mogel pri nji sodelovati Ludendorf, ki ni bil med vojno le general, ampak tudi političen taktik, ki je dajal navodila aktivnim ministrom in režimskim politikom. Ludendorf je imel nadalje žalostno zaslugo, da je v ruski revoluciji nastopil usodepolni preokret, saj so priznali celo nekateri nemški avtorji, da je bil načrt o boljševizaciji Rusije izdelan v nemškem generalnem štabu. (…)
Tabor, 14. novembra 1923
Ludendorfa so izpustili
proti častni besedi, da ne bo napravil nikakega novega prevratnega poskusa. Komu drugemu bi se seve drugače godilo.
Pravica, 15. novembra 1923
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s
