Na prestol se je povzpel po odstopu osovraženega kanclerja Metternicha in avstrijski revoluciji 2. decembra 1848, vladarsko pot pa končal s smrtjo v času prve svetovne vojne 21. novembra 1916. Kot je bilo v tistih časih za plemiške rodbine običajno, se je njegova vojaška kariera začela zelo zgodaj, še v otroških letih. Tako je čin polkovnika dosegel že pri trinajstih letih, vendar je v svojem skromnosti naklonjenem življenjskem slogu vse do konca namesto častniške nosil uniformo mlajšega častnika. Med Slovenci je veljal za najbolj priljubljenega vladarja vseh časov, čeprav je imel seveda tudi nasprotnike. Ob obiskih kranjske dežele se je ob poteh, po katerih se je vozil, zgrinjala množica Slovenk in Slovencev. Te je dostikrat nagovarjal v slovenskem jeziku, ki ga je sicer bolj slabo govoril, a ga je menda kar dobro razumel. Čeprav cesar ob svojih življenjskih jubilejih ni želel posebnih slovesnosti, so se te tudi na Kranjskem odvijale precej slavnostno, spremljale pa so jih razne nove pridobitve. Tako so ob praznovanju njegove 40-letnice vladanja v Ljubljani odprli Narodni muzej. Stavbo so po vladarjevem sinu Rudolfu imenovali Rudolfinum. V tem objektu na Prešernovi cesti 20 muzej deluje še danes. Ob cesarjevi 60-letnici vladanja so mu Ljubljančani pred sodiščem postavili spomenik.
(Cesarjevo štiridesetletnico)
praznovala so skoraj vsa slovenska društva in občine. Tudi prestolnica Kranjske, mesto ljubljansko, ni zaostala, marveč je po želji cesarjevi sicer priprosto pa srčno praznovala včerajšnji dan. V soboto vdeležila se je vsa mladina ljudskih šol sv. maše po raznih cerkvah. Včeraj ob polu deseti uri vložil se je sklepni kamen nove otroške bolnišnice »Elizabetišča« (…).
Otvorjenje deželnega muzeja.
Prekrasna zgradba »Rudolfinum« bila je že zdavnej dogotovljena; razne zbirke bile so že nameščene, četudi ne povsem vrejene, in vsakdo je težko pričakoval trenotka, da se otvori ta zgradba občinstvu. Čakali smo, in kako smo se razveselili, ko je počil glas po deželi, da pride otvarjat deželni muzej sam cesarjevič Rudolf, to se ne da opisati. Toda velikodušno srce našega cesarja, ki praznuje letos četiridesetletnico svojega vladarstva, ne dopušča, da se to slavje vrši v hrumu in sijajnosti, za katero bi narodi prinašali gmotne žrtve, in tako se je zgodilo, da je presvetli cesar na dan svojega slavja bival v samoti, izvan svoje dične prestolnice, ob obrežju sinje Adrije, v idilskem svojem Miramaru, kjer je sam s cesarico praznoval četeridesetletnico in s tem dal vzgled narodom avstrijskim, naj se Njegovo slavje vrši v tihi človekoljubnosti, a ne v šumnih veselicah. (…) Jedina slavnost, katero je priredila naša dežela v svoji celokupnosti, bilo je otvorjenje deželnega muzeja. (…)
Slovenec, 3. decembra 1888
Cesarju!
Danes praznuje naš vladar slavnost, kakor jo usoda malokrat odmeri niti tistim, koje je obdala z vsem bleskom posvetne mogočnosti in oblasti, niti tistim, ki vse dni svojega siromašnega življenja prežive v bedi in potrebi! Vsi avstrijski narodi zbrani so ta dan okrog prevzvišenega prestola, in s hvaležnostjo upirajo oči v jasni obraz vladarja, kojemu je bila carska krona dostikrat, trnjev venec, težko breme pa vsaki dan. Tudi slovenski narod stopil je danes z drugimi rodovi pred visokega svojega gospodarja: ponižen, kakor je, ostaja bolj v ozadji, svoje udanosti ne kaže v hrupu in šumu, svoje lojalnosti ne nosi šopirno na svojem jeziku, ali vzlic temu se prav odkritosrčno veseli sreče današnjega dne in prav odkritosrčno se veseli tiste stoletne svoje zveze s presvitlo Habsburško dinastijo, zveze, ki se dosedaj ni nikdar krhala, in na kojo upiramo vse upe svoje bodočnosti. (…)
Slovenski narod, 2. decembra 1898
Odkritje spomenika cesarju Franc Jožefu I.
Spomenik stoji kakor znano na trgu pred justično palačo. Nesrečna je bila misel postaviti spomenik tako, da vladar obrača hrbet Ljubljani. Spomenik se je odkril danes ob pol 1. uri popoldne. Po slavnostni seji občinskega sveta se je peljal občinski svet v kočijah pred spomenik. (…) Župan Ivan Hribar slavi v daljšem govoru vladarja Franc Jožefa I. Ko nas je našel v tugi potres, je počil s cesarskega Dunaja glas, da nas obišče Njegovo Veličanstvo, ko so se nas vsi ogibali. Prišel je 9. majnika ob potresu v Ljubljano. Nismo ga pozdravili s takimi slavnostmi, kakor leta 1883. In v tugi nam je dal poguma cesarjev glas: »Ljubljani se mora pomagati.« V znak hvaležnosti se je s pomočjo več slovenskih umetnikov postavil ta spomenik. (…)
Slovenec, 2. decembra 1908
Proslava
60letnice vladanja cesarja Franca Jožefa I. dne 2. decembra t. l. se je zvršila po vsej Avstriji jako slovesno. Mi Slovenci smo doživeli v jubilejnem letu toliko bridkega, da nam samo častitljiva in vse ljubezni vredna oseba sivolasega vladarja more dajati povod, da se pridružujemo željam avstrijskega prebivalstva o priliki včerajšnjih slavnosti, naj bi častitljivi vladar še mnoga leta uspešno vodil našo od notranjih bojev razruvano državo k boljši in srečnejši bodočnosti.
Narodni list, 3. decembra 1908
Demonstracije pri snočnjem obhodu.
Ob snočnem mirozovu godbe »Slov. Filharmonije« je prišlo v našem mestu do hrupnih demonstracij in narodnih manifestacij. Udeležilo se jih je najmanj okoli 15.000 ljudi, ki so v sklenjenih vrstah stopali po ulicah kličoč: »Živela slovenska univerza!« Pele so se slovenske pesmi zlasti »Hej Slovani«, »Naprej zastava Slave«, »Lepa naša domovina«, »U boj, u boj«. Semtertja je nastala taka gneča, da se je bilo bati, da koga pomečkajo ali pohodijo, vendar se ni zgodila nobena nesreča. (…) Na željo g. župana Hribarja, ki se je vozil v vozu po mestu in na več krajih govoril, se je množica počasi razšla.
Slovenski narod, 3. decembra 1908
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s
