Koliko izgubljenih plemen je še na svetu?
Ameriški pastor John Allen Chau, ki je umrl preboden s puščicami članov plemena Sentinelcev, nima sreče niti v smrti. Indijske oblasti so minuli teden prekinile iskanje njegovega trupla, ker niso želele zanetiti novega nasilja in ogroziti domorodcev, k temu pa so jih pozvali tudi različne skupine za človekove pravice in antropologi.
Za idealističnim 27-letnim evangelistom, ki ni imel dovoljenja za obisk otoka, je tako ostal le dnevnik, v katerem je opisal svoje zadnje trenutke življenja, ki se je končalo, ker je pleme na vsak način hotel spreobrniti v krščanstvo. Nad poskusi, da Sentinelcem predstavi svojega boga, Chau ni obupal niti, ko je eden od njih proti njemu izstrelil puščico ter pri tem prebodel Biblijo, ki jo je nosil, ampak je še naprej vpil: »Moje ime je John. Ljubim vas in Jezus vas ljubi!« Nato je ena od puščic zadela tudi njega.
Brez posluha za božje molitve
Pastorjev dnevnik je ohranil ribič, ki ga je pripeljal do otoka, iz njega pa je jasna ne samo njegova goreča želja, da bi pokristjanil pleme, ampak tudi to, da se je zavedal, da krši zakon. V dnevniku je Chau opisal izogibanje obalni straži in policijskim patruljam na morju. Da mu je uspelo priti do otoka, pa je pripisal božji pomoči. »Gospod, ali je to Satanova zadnja utrdba, kjer sploh še niso slišali zate niti niso imeli priložnosti slišati tvojega imena?« je zapisal, proti koncu pa boga prosil, naj mu pomaga preživeti. Njegove zadnje besede v dnevniku, ki jih je namenil svoji družini, potem ko je ranjen od puščic in kopij priplaval nazaj do čolna, saj so mu Sentinelci uničili tudi kanu, s katerim je prišel do obale, so bile: »Morda boste mislili, da sem nor, a mislim, da je tem ljudem vredno razkriti Jezusa. Bog, nočem umreti.« Potem se je vrnil na otok in tam tudi ostal. Zadnje, kar je videl ribič, ki ga je čakal v čolnu, so bili Sentinelci, ki so vlekli njegovo truplo po plaži, dokler ga niso pokopali v pesek.
Tujci nosili darove, Sentinelci metali puščice
Sentinelci, ki živijo na enem od manjših otokov v Bengalskem zalivu, so se ob obiskih raziskovalcev in drugih nezaželenih gostov do zdaj vedno odzvali s silo. Z njo ne branijo samo svojega otoka, ampak tudi način življenja, ki pomeni popolno izolacijo od zunanjega sveta. Tako živijo že več deset tisoč let in veljajo za zadnje predneolitično pleme, zaščiteni pa so tudi z indijsko zakonodajo, čeprav je tudi Indija potrebovala nekaj časa, da je obupala nad idejo, po kateri bi jih civilizirala.
To so hoteli storiti že leta 1967, ko so v poskusih, da bi s plemenom vzpostavili stik, na otok nosili darove, kot je kokos, Sentinelci pa so jim vračali z metanjem puščic in kamenja. Tako so tujce vedno pričakali tudi v naslednjih treh desetletjih, ko so sledile nove in nove odprave na otok. Pozneje so indijski in evropski raziskovalci nad tem, da bi jih civilizirali, dokončno obupali. Med zadnjimi incidenti je bil leta 2004 ta, da je eden od Sentinelcev »streljal« v helikopter, s katerim so Indijci želeli preveriti stanje na otoku po cunamiju, leta 2006 pa so ubili dva ribiča, ki sta v njihovih vodah nezakonito lovila ribe. Trupli ribičev sta ostali na otoku, ker so Sentinelci s kopji in puščicami pregnali tudi helikopter, ki je prišel ponju. Zdaj velja, da se stikov z njimi sploh ne poskuša več vzpostavljati oziroma so ti celo prepovedani.
Podobni so Afričanom
Vse o Sentinelcih tako vemo iz opazovanja od daleč. Arabci in Perzijci so jih v preteklosti opisovali kot kanibale, a to verjetno ne bo držalo in je bolj plod domišljije zaradi njihovih divjih odzivov na tujce. Je pa gotovo, da so zelo temne polti, da so dokaj nizki, saj v povprečju merijo 1,6 metra, in da imajo skodrane, zavozlane lase, kakršne vidimo pri nekaterih afriških narodih. Oblačil ne nosijo, ampak se pokrivajo z listi in vlaknenimi nitmi ter krasijo z drugimi materiali, ki jih dobijo v naravi. Raziskovalci so opazili še, da so pri moških članih plemena popularni trakovi za lase. Preživljajo se z ribištvom in nabiranjem otoških rastlin in sadja, ne kažejo pa nobene volje po obdelovanju zemlje, medtem ko orožje in orodje izdelujejo predvsem iz kamnov in živalskih kosti, prav jim menda pridejo tudi kovinski deli, ki jih morje naplavi na obalo.
Kljub očitno učinkovitemu orožju Sentinelci vseeno izginjajo. Danes naj bi jih bilo manj kot 15, zaščiteni pa so tudi tako, da se otoku nihče ne sme približati na več kot pet navtičnih milj. Za tistega, ki se približa preveč, pa, kot priča tudi zadnji primer, poskrbijo kar Sentinelci sami.
