V začetku maja se je na sedežu Združenih narodov zbralo več kot tisoč predstavnikov domorodnih ljudstev z vsega sveta na šestnajstem zasedanju stalnega foruma Združenih narodov za zadeve domorodnih ljudstev. Forum je le del globalnega prizadevanja za pravice domorodnih ljudstev, med katerimi je zadnja leta na prvem mestu boj za pravico do lastništva zemlje.
Domorodna ljudstva predstavljajo le pet odstotkov svetovne populacije, toda živijo na ozemljih, kjer je po ocenah Združenih narodov skoraj 80 odstotkov vse svetovne biodiverzitete, predvsem v amazonskem deževnem gozdu. Poleg tega je to zakladnica lesa, palmovega olja, zemlje za polja soje in ekstenzivno živinorejo ter navsezadnje plodno nahajališče nafte in mineralov. Zato ni čudno, da prihaja do konfliktov med domorodnimi ljudstvi in izkoriščevalci naravnih dobrin. S tem da v mnogih državah še vedno prevladuje mnenje, da domorodna ljudstva nimajo pravice odločati o zemlji, na kateri živijo, oziroma si bodo gospodarske združbe pravico do izkoriščanja zemlje pridobile z nekaj piščanci in vrečko steklenih biserov kot v zlatih časih kolonializma. Pa naj bo to koncesija za črpanje nafte v perujski Amazoniji, gradnja naftovoda Dakota v ZDA ali iskanje nafte na ruski Novi deželi – v teh in vseh drugih podobnih primerih izkoriščanje naravnih bogastev trči ob pravico domorodnih ljudstev o samoodločbi o zemlji, na kateri živijo.
Še več, večina držav skuša na vse mogoče načine preglasiti pravico domorodnih ljudstev do zemlje. Rusija je denimo večino svojih severnih ozemelj razglasila za zaščitena območja, kar pomeni tudi, da so pravice domorodnih ljudstev tam omejene, vključno z omejevanjem tradicionalnega lova, po drugi strani pa države prav nič ne ovira, da meje rezervatov kroji po diktatu kapitala, to se pravi želja po črpanju nafte. Tako so denimo lani spremenili meje naravnega rezervata Numto le zato, da so lahko nekemu podjetju podelili koncesijo za iskanje nafte na območju, kjer je bil prej rezervat. Zato so pripadniki ljudstev Nenet in Khanti pred Kremljem v znamenje protesta postavili eskimski šotor, saj so prepričani, da državna zaščita ozemlja ne pomeni nujno tudi resnične zaščite okolja in narave.
Dogajanje na ruskem severu je le eno od žarišč konflikta med tradicijo domorodnih ljudstev in projekti države. V Aziji so ozemlja domorodnih ljudstev mnogokrat ogrožena zaradi gradnje jezov – samo v Indiji je 40 odstotkov vseh ljudi, ki so jih preselili zaradi gradnje jezov, pripadnikov domorodnih ljudstev. Podobno je v porečju reke Mekong, medtem ko so domorodna ljudstva v Indoneziji ogrožena zaradi izsekavanja gozda z namenom sajenja palmovih plantaž za pridelavo palmovega olja. V Južni Ameriki so domorodna ljudstva v Kolumbiji ogrožena zaradi pridelovalcev koke in iskalcev zlata, v Amazoniji pa zavoljo izsekavanja gozdov.
Lastniki le desetih odstotkov zemlje
Toda domorodna ljudstva so zadnja leta v roke dobila močan adut – ohranjanje okolja. »Če ne bi bilo nas, bi bili tu namesto gozda že zdavnaj polja soje in živinorejske farme,« je ob dnevu Zemlje za brazilske medije dejal Antonio Dace, pripadnik domorodnega ljudstva Munduruku. »Vem, da smo le majhno zrno peska, a pomenimo veliko razliko.« Zato so domorodna ljudstva neke vrste varuhi gozda in planeta, kar jim je priznal tudi pariški sporazum o podnebnih spremembah, priznana pravica do zemlje pa bi omogočila ohranjanje narave.
Po vsem svetu imajo domorodna ljudstva le za deset odstotkov ozemelj, na katerih živijo, tudi vso pravno pravico, največ na Kitajskem, v Braziliji, Avstraliji, Mehiki in Kanadi. Denimo v podsaharski Afriki, kjer domorodna ljudstva tradicionalno razumejo, da so lastniki vseh naravnih virov, so de facto pravni lastniki le treh odstotkov ozemelj, ki si jih tradicionalno lastijo.
Zadnja leta pa se prav zavoljo ohranjanja okolja vse bolj pritiska na vlade, da uredijo tudi pravne pravice do zemlje domorodnih ljudstev. Brazilska ustava od leta 1988 priznava pravico do zemlje domorodnim ljudstvom, a ne avtomatično, temveč morajo pravico dokazati za sodišču. Do zdaj so pravico do lastništva zemlje podelili 300 skupnostnim domorodnih ljudstev. Na vseh teh ozemljih Amazonije je prepovedano gojenje soje in iskanje zlata. Podobno se je izkazalo, da so ozemlja, kjer so lastništvo dodelili domorodnim ljudstvom v Peruju, ohranila večjo pogozdenost.
