Štiri mesece pred predvidenim odhodom Velike Britanije iz EU (29. marca 2019) že poltretje leto trajajoča brexitska pogajanja še ne ponujajo niti odgovorov na vprašanja, ali bo Britanija sploh odšla in ali bo, če bo odšla, odšla sporazumno ali pa bo treščila iz EU v brezno, polno neznank. Najbolje je brexit te dni opisal njegov priljubljeni nasprotnik, angleški igralec, komik, scenarist in romanopisec Mark Gatiss, ko je dejal: »Brexit je zame, kot bi si nekdo, preden gre spat, prerezal vrat in rekel 'bom videl, kako se bom počutil, ko se zbudim'.«
Že nekaj mesecev po referendumu o brexitu (23. junija 2016) je slišati prve pozive k pobrexitski odpravi »bosmanovega pravila«, ki ga je probrexitski laburistični poslanec John Mann kritiziral kot koruptno. Večini Britancev se ni sanjalo, o čem govori. Gre za razsodbo evropskega sodišča, ki je dobila ime po nekdanjem belgijskem igralcu Jean-Marcu Bosmanu, ki je leta 1990, ob koncu pogodbe z belgijskim klubom RFC Liege, hotel prestopiti v francoski klub Dunkerque. RFC Liege ni privolil v to brez plačila za prestop, ki ga Dunkerque ni sprejel. Ko se je Bosman pritožil na evropsko sodišče, je to leta 1995 sprejelo prelomno razsodbo, po kateri lahko igralci svobodno prestopajo iz kluba v klub v EU, ko jim poteče pogodba (izjema je Malta). Zaračunavanje prestopov po končani pogodbi je v EU postalo nezakonito. Ta razsodba je razveljavila tudi pravilo Uefe, po katerem klubi niso mogli nastopati v evropskih tekmovanjih z več kot tremi »nedomačimi« igralci.
Nogometna revolucija
Bosmanovo pravilo je prineslo revolucijo v otoški nogomet. Danes je nekaj vsakdanjega, da v britanskih, posebno angleških moštvih igra več tujih kot domačih igralcev. Britanski kritiki bosmanovega pravila trdijo, da so ga nogometni agenti (zastopniki igralcev) predolgo zlorabljali in da mora britanska vlada EU, Uefi in Fifi povedati, da ga bo po brexitu na Otoku razveljavila. Otočani vedo, da se agenti močno okoristijo s prestopi igralcev, a do letos niso vedeli, da pospravijo največji del pogače od prestopov. Letos je bila namreč objavljena podrobna finančna analiza prestopov približno dva tisoč igralcev v zadnjih treh letih (2014–2017), ki jo je naročila Uefa (Zveza evropskih nogometnih združenj). Pokazala je, da so 2,5 od 19 milijard evrov (12,6 odstotka), ki so jih evropski nogometni klubi zapravili za prestope igralcev v treh letih, pospravili nogometni agenti.
46 milijonov za enega agenta za en prestop?
Pri tem izstopa zlasti astronomska rekordna vsota 46 milijonov evrov za prestop francoskega igralca gvinejskega rodu Paula Pogbaja iz italijanskega Juventusa v angleški Manchester United, ki jo je leta 2016 pospravil najbolj razvpit trgovec z igralci, nizozemski nogometni agent italijanskega rodu Carmine Raiola - Mino. Toliko zaslužijo (sicer veliko preplačani) najboljši igralci v približno desetih letih. Nemudoma se je pocrkljal z morda zgovornim nakupom vile v Miamiju, ki je bila nekoč last razvpitega ameriškega mafijca Ala Caponeja. S Pogbajem je tako dvakrat zaslužil: prvič, ko je komaj devetnajstletni Pogba leta 2012 prestopil iz Manchester Uniteda v Juventus za »samo« 1,7 milijona evrov. Takrat naj bi se Juventus obvezal, da bo Raioli v primeru novega Pogbajevega prestopa plačal polovico kupnine, če bo ta višja od 45 milijonov evrov. Neverjetno, a resnično!
Pobrexitska nogometna vojna
Brexit bo (če se bo zgodil) sprožil bitko med vodilno ligo premieship in FA, angleško nogometno zvezo. Glavna skrb FA sta mednarodni uspeh angleškega nogometa in razvoj domačega nogometa z domačini igralci, glavna skrb lige premieship pa čim uspešnejša moštva, ne oziraje se na državljanstvo igralcev in dobiček lastnikov. FA želi izkoristiti brexit za ustvarjanje več priložnosti za domače igralce in omejitev uvoza tujih na samo najboljše iz EU in EEA (evropskega ekonomskega območja). Liga premiership, ki se boji, da bo po brexitu težje prišla do tujih igralcev, pa bo želela po brexitu imeti čim večjo globalno mrežo, da bi vanjo lahko zajela čim več talentiranih igralcev, ki bodo lastnikom klubov prinesli čim več denarja.
