Čeprav je dolgoletna krivulja že nekaj let obrnjena navzdol, je število samomorov v Sloveniji še vedno velik problem in jih je še vedno preveč. Lani si je pri nas tako življenje vzelo več kot 400 ljudi, kar je približno štirikrat več, kolikor je bilo smrtnih žrtev v prometnih nesrečah. Pri čemer se vprašanje, koliko prvih bi lahko našli tudi med drugimi, ponuja samo od sebe. Odgovor nanj pa je vse prej kot enostaven…
Pri policiji so nam denimo povedali, da do ugotovitve, da je dogodek na cesti nastal zaradi samomora, pridejo zelo redko. Čeprav indici včasih nakazujejo tudi na to možnost, je to namreč zelo težko dokazati. Policisti tako razmišljajo tudi o tem vzroku v primerih, ko je potek dogodka nenavaden ali neobičajen, okoliščine pa kažejo na to, da ne gre za malomarnost, ampak za zavestno dejanje posameznika. »V preteklosti smo o teh možnostih razmišljali v primerih vožnje po napačni strani na avtocesti, ob trčenju v nišo v predoru, ob trčenju v stebre mostov, v primerih, ko je voznik nenadoma zapeljal v levo na nasprotno smerno vozišče in trčil v tovorno vozilo ali brez vzroka zapeljal v prepad. Samomor se ne izključuje niti v primerih, ko pešci nenadoma stopijo na vozišče, običajno pred večje motorno vozilo,« nam je povedal Ivan Kapun, vodja sektorja prometne policije, in dodal, da v takih primerih policisti preiskujejo okoliščine, ki so privedle do tega dejanja. Najpogosteje najdejo poslovilno pismo, poslovilna elektronska sporočila na telefonu in morebitne priče, ki potrdijo, da je nekdo grozil s samomorom, sicer pa so letos doslej obravnavali en primer prometne nesreče, pri kateri so ugotovili, da je bil narejen samomor.
Dejavniki tveganja se prekrivajo
A kot smo že omenili, vse skupaj ni tako enostavno. Vodja službe za klinično psihologijo na univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani Ivna Bulić nam je denimo povedala, da v strokovni literaturi različni avtorji opozarjajo na verjetno podcenjenost števila prometnih nesreč, ki predstavljajo samomor oziroma poskus samomora. Dejavniki tveganja prometne nesreče s smrtnim izidom se namreč prekrivajo z dejavniki tveganja samomorilnega vedenja. »Ob tem, ko nekdo izgubi življenje v prometni nesreči, ker je vozil pod vplivom alkohola izjemno hitro, je nemogoče odgovoriti, ali se je to zgodilo, ker je izgubil kontrolo nad vozilom zaradi psihofizičnega stanja, ali pa je to kontrolo izgubil namerno. Vprašanje je tudi, v koliko primerih opitega divjanja z motornim vozilom po cesti gre za zavestno zanemarjanje tveganja, da se lahko smrtno ponesreči – določene indiferentnosti do življenja, ki je ena od faz razmišljanja pri načrtovanju samomora,« je povedala Ivna Bulić in dodala, da je med vsemi oblikami samomora takšen z motornim vozilom po tuji literaturi okoli 12. mesta in predstavlja zgolj 0,2 odstotka vseh oblik tega vedenja. Pri čemer je zanimivo, da je bila v eni od raziskav, ki je raziskovala razmišljanja ljudi, ki so v preteklosti že poskušali narediti samomor oziroma so že intenzivno razmišljali o tem, da bi naredili samomor, ideja o takšnem izboru samomora na drugem mestu.
Se pa pri tem, pravi Bulićeva, ponovno poraja vprašanje, v koliko hudih prometnih nesrečah, ki jih povzroči voznik, ki je sam v vozilu, in jih pripišejo izgubi kontrole nad vozilom, gre v resnici za samomor oziroma poskus samomora. »Glede na to, da so motorna vozila lahko dostopna, je podatek, da je poskusov samomora z njimi malo, sicer presenetljiv, a je ob tem treba vedeti, da so najbolj pogoste oblike samomora po vsem svetu podobne in so predvsem tiste, pri katerih je verjetnost preživetja najnižja in pri katerih je od končne odločitve načrtovanega do izvedbe najmanj časa za premislek. Morda je – na srečo – med odločitvijo za takšno dejanje, torej samomor z motornim vozilom, in izvedbo ravno dovolj časa, da si posameznik premisli; znano je namreč, da je v zadnji fazi posameznik popolnoma osredotočen na svojo odločitev, in če se ta miselni tok prekine, pride tudi do prekinitve vedenja in odložitve poskusa,« je povedala Ivna Bulić.
Blažilniki so se izkazali
Primeri prometnih nesreč, pri katerih so pri nas v preteklosti še največkrat ugotovili, da je šlo za samomor, so bili vsem dobro znani tisti, pri katerih so se vozniki zaleteli v steno odstavnih niš v predorih na avtocestah. Po podatkih Darsa je bilo med letoma 2010 in 2014 takšnih naletov kar 15 in smrtnih žrtev v njih 12, odtlej pa se je alarmanten trend praktično ustavil, saj sta bila naleta »le« še dva, in sicer aprila 2017 (smrtni primer) in junija 2018 (težko poškodovana oseba). Odgovor, zakaj je tako, pa je na dlani – leta 2014 so pri Darsu namreč pred vse stene odstavnih niš predorov namestili posebne blažilnike. »Prisotnost blažilnikov je zagotovo pomembna okoliščina, ki lahko odločilno vpliva na ravnanje posameznika, njihova namestitev pa je zagotovo pomenila preprečitev samomorov,« nam je povedal Drago Dolenc, uradnik za varnost v predorih pri Darsu, in opisal delovanje omenjenih blažilnikov: »Blažilniki so nameščeni pred zadnje stene odstavnih niš v vseh predorih z nišami. Delujejo po principu absorpcije kinetične energije vozila ob trku. Po trku se blažilnik praviloma tako poškoduje, da ga je treba nadomestiti, pri samem trku pa preostali neposredni udeleženci v prometu praktično niso ogroženi.«
Seveda poleg omenjenih trkov ne moremo popolnoma izključiti niti samomorov, pri katerih so kot žrtve tistega, ki dela samomor, vključeni tudi drugi udeleženci v prometu, a je takšne še težje dokazati. »Glede na to, da je pojavnost razširjenega samomora v prometu na srečo redek dogodek, je tudi pomanjkljivo preučevan. V kontekstu razširjenega samomora, v katerega so vključeni neznanci, je največkrat razmišljati o izraziti osebnostni motenosti z nezmožnostjo empatije in agresijo, usmerjeno tudi v zunanji svet,« je v zvezi s tem povedala Ivna Bulić.
