Slovenija spada med države z zelo visoko stopnjo umrljivosti zaradi samomora. V letu 2016 je samomor prizadel 371 družin, lani kar 411. »To pomeni, da v Sloveniji izgubi bližnjega zaradi samomora vsako leto več kot 2000 ljudi,« sešteva Andreja Verovšek, vodja projektov Zavoda Med.Over.Net, ki je ob mednarodnem dnevu solidarnosti z družinami, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega, v imenu organizatorjev okrogle mize Zakaj tako boli? vsem žalujočim sporočila, da niso sami.
»Čeprav je trpljenje boleče in velikokrat tudi nemo, jih vse več o svoji bolečini tudi spregovori in poišče strokovno pomoč,« je še dejala in pozvala vse, ki imajo osebno izkušnjo ali poznajo koga, ki potrebuje pomoč, da poiščejo knjižico na spletni strani ali pokličejo in pišejo na naslove organizatorjev, ki so pripravili okroglo mizo Zakaj tako boli?. Pripravili so jo Združenje Ozara Slovenija, Inštitut Rahločutnost, Zavod Med.Over.Net in Zavod Pogreb.
Strokovnjaki in svojci so za omizjem na glas spregovorili o travmatičnih izkušnjah zaradi izgube bližnjega zaradi samomora, o tem, kako ta prizadene družino, o potrebah bližnjih, različnih vidikih žalovanja ter predstavili tako domače kot mednarodne izkušnje o pomoči in podpori ter programih, ki bi jih morali vključiti v nacionalni program za duševno zdravje. Poudarili so, da je za učinkovito pomoč ključna takojšnja in sočutna pomoč, ki jo lahko zagotovijo le povezane organizacije, ki se srečujejo z njimi.
Ni mogoče razumeti
»Podpora žalujočim po samomoru je prežeta z vprašanji, ki se začenjajo z zakaj, ki je veliko bolj izrazit kot pri katerem koli drugem žalujočem. Ni mogoče razumeti, še težje sprejeti dejstvo, da je oseba, ki si jo imel rad, te je podpirala in razveseljevala, kar odšla,« je dejala Radmila Pavlovič Blatnik iz Slovenskega društva Hospic. Kot pravi, je še zlasti težko staršem, ki so zaradi samomora izgubili otroka, saj jih razžirajo vprašanja, kaj so naredili narobe, zakaj so ravno takrat nekaj rekli ali kaj naredili. »Ne razumejo, da pri samomoru ni logike, in težko sprejmejo dejstvo, da so ostali brez otroka. Čutijo, da to ni pravično, da jim je bilo nekaj njihovega odvzeto. Boli jih, da je to sam naredil, četudi po pomoti, in da je preprosto odšel,« pravi Pavlovič-Blatnikova in dodaja, da morajo biti takrat starši slišani, zares slišani, čeprav stvari ponavljajo v nedogled. Pri tem jim je vsaj malce v uteho, ko se srečajo s starši s podobno izkušnjo, še pravi Pavlovič-Blatnikova in izpostavi, da v Sloveniji žal še nimamo javno dostopne specializirane podpore za osebe s tako bolečo izkušnjo. »Bolniški stalež, ki ga žalujoči lahko dobijo, ni dovolj. Nujne so specializirane samopomočne skupine,« je dejala in napovedala, da se v prihodnjem letu takšna skupina pripravlja v društvu Hospic.
Bolečino je treba objeti
»Pri žalovanju po samomoru si moraš želeti pomagati tudi sam, saj nam žal nihče ne more odvzeti bolečine, čeprav si to morda še tako želimo, upamo in včasih tudi pričakujemo. V bolečino je treba ugrizniti, jo objeti in sprejeti skozi proces, ki ne pride čez noč ali na hitro,« je svoje osebne izkušnje in izkušnje tistih, ki jih v pogovorih in na srečanjih delijo z njo, opisala Anja Klančar, avtorica knjige Ko izgubiš. »Seveda je to bistveno lažje reči kot narediti. Bistveno je, da si dovolimo čutiti vso paleto čustev, ki prihajajo nad nas, in jim dati prosto pot. Pri tem je nekoliko lažje, če nas na tej poti spremlja človek, ki zmore čutiti in zdržati z nami. Če človek veruje, se obrača tudi na boga, morda na tak način poskuša najti smisel in pogovor«, je še dejala Klančarjeva.
»Potrebe žalujočih so si v marsičem podobne – potrebujejo pogovor in poslušalca, čustveno razbremenitev, podporo pri razumevanju dogodka ter procesa žalovanja, nekateri usmeritev za dodatno strokovno pomoč. Za svojce in ostale žalujoče potrebujemo več programov podpore ter individualne in skupinske oblike pomoči in njihovo boljšo dostopnost, da bodo dostopni časovno, krajevno in finančno,« je opozorila Nuša Konec Juričič z Nacionalnega inštituta za javno zdravje in iz svetovalnice Posvet – tu smo zate v Celju in Laškem. Verjame, da bodo lahko k temu marsikaj prispevali v lokalno okolje vpeti centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov ter odraslih, ki bodo kmalu delovali v okviru zdravstvenih domov. V načrtih jih je 25, prve tri centre za duševno zdravje otrok in dva za odrasle bodo odprli v prihodnjem letu.
»Proces žalovanja lahko najbolj učinkovito olajšamo z zgodnjim posredovanjem in podporo družini. Zavedati pa se moramo, da so svojci zelo ranljivi za stigmo, ko obtožujejo sami sebe, ko iščejo odgovor, zakaj, ko občutijo krivdo in sram, ko iščejo krivca, obtožujejo in se jezijo,« je razmišljanje sklenila Violeta Irgl, ustanoviteljica Inštituta za okrevanje po travmi, psihoterapijo in svetovanje Rahločutnost ter avtorica priročnika Zakaj tako boli?.
