Sedem desetletij mineva, odkar je Kranjska Gora, kjer se je po zasneženih pobočjih smučalo že mnogo pred tem, dobila prvo žičnico. Prvo vlečnico, imenovano Preseka, so, kot so na kranjskogorskem smučišču zapisali na družbenih omrežjih, slovesno odprli leta 1948. »S smučiščem letos praznujeva enako obletnico,« se je pohvalil Brane Tavčar iz Dorfarjev, ki je tokrat Kranjsko Goro obiskal z društvom Rovtar. Društvo skrbi za ohranjanje kulturne dediščine in mladim prikazuje, kako se je včasih smučalo in kolesarilo. Tavčar je opozoril, da je obisk kranjskogorskega smučišča pred desetletji poskrbel tudi za njegovo priljubljenost v šoli…
Vsega so bila kriva kranjskogorska smučišča
»Leta 1962 sem prvič smučal tu, bil sem še osnovnošolec. Videti je bilo čisto drugače kot zdaj,« se spominja Tavčar. »Bil sem med prvimi, ki so se peljali z žičnico, in v šoli sem o teh dogodivščinah potem pripovedoval še vse leto. Ampak ko sem bil tu, me je bilo strah. Spomnim se, da sem kar malo globoko dihal, ker nisem vedel, kaj me čaka. Glede na doživeto pa se je splačalo,« pravi. Koliko je karta stala oziroma ali je bil to za družino velik finančni zalogaj, pa se ne spominja, saj je račun poravnal oče, z nasmehom doda.
Še preden je bila šolarka, pa se je v Kranjsko Goro zaljubila Nina Valant, ki je s starši takrat živela v Kranju, in za to so bila nekaj desetletij kasneje kot pri Tavčarju prav tako kriva prav kranjskogorska smučišča. »V Kranjski Gori sem, ko sem bila stara štiri, pet, šest let, obiskovala smučarski tečaj, na katerem sem zelo uživala. Spomnim se, da sem potem že sredi poletja starše spraševala, kdaj gremo v Kranjsko Goro smučat.« Usodno je bilo tudi obiskovanje srednje šole v Radovljici, v katero je hodilo veliko Kranjskogorcev, kar je med njimi stkalo prijateljske vezi. A za selitev v sanjski kraj to še ni bilo dovolj.
»Trideseti rojstni dan sem, kot se spodobi, praznovala v Kranjski Gori in tudi prejeta darila so bila v znamenju tega kraja, med njimi je bila tudi slika razgleda na Kranjsko Goro skozi okno. Tri mesece zatem sem se preselila sem,« pravi Valantova, ki si je kmalu našla delo, povezano s smučiščem in turizmom. »Kranjske Gore zdaj ne bi zamenjala za nič na svetu,« pravi po sedmih letih življenja v svojem sanjskem kraju.
Pobeljena pobočja so učilnice na prostem
Svojevrstno bogastvo pa smučišča ponujajo tudi otrokom iz tega kraja in okolice, pravi učiteljica Vesna Vozar z OŠ Josipa Vandota Kranjska Gora. »Nadgradnjo vsega, kar delamo v šoli, lahko naredimo še na smučišču, kar nam veliko pomeni. Že v drugem in v četrtem razredu osnovne šole za učence pripravimo enotedenski smučarski tečaj. Vsako leto tudi poskrbimo, da vsi učenci vsaj en dan preživijo na smučišču, pa naj bo to smučanje, sankanje, deskanje, kepanje, igre na snegu, pri čemer so otroci že od vrtca naprej vajeni sprehodov po smučiščih. Tudi po šoli se v marsikateri družini popoldne odpravijo smučat. To je tudi cilj – da otroke spravimo od vseh mobilnih aparatov na svež zrak in v gibanje,« opisuje.
Smučišča so se v sedmih desetletjih v Kranjski Gori močno spremenila. Namesto ene žičnice sistem žičnic, kot je zapisano na spletni strani RTC žičnic Kranjska Gora, obsega poleg smučišč v Kranjski Gori še smučišča v Podkorenu in Planici. To skupaj pomeni 13 vlečnic, štiri štirisedežnice in eno dvosedežnico, smučarski tereni pa obsegajo 120 hektarjev zemljišč. Tomaž Novak je nadzornik smučišča približno zadnje desetletje in pol in že v tem času se je, pravi, veliko spremenilo. »Zdaj je kar nekaj novih in boljših, hitrejših, zmogljivih žičnic, ki pa so vse bolj zapletene za upravljanje, saj so vodene računalniško. Vse bolj zahtevni pa so tudi smučarji,« opozarja Novak in dodaja, da se zlasti slovenski smučarji vse bolj poglabljajo v analizo razmer na smučišču in radi svoje nezadovoljstvo nemudoma delijo z žičničarji.
