Na pariško retrospektivo ameriškega umetnika Jean-Michela Basquiata (1960-1988) v Fundaciji Louisa Vuittona drejo množice ljudi, medtem ko na »sestrsko« razstavo Egona Schieleja (1890-1918) zaidejo le poznavalci (ali tisti, ki želijo v celoti izkoristiti ceno vstopnice).
Dva »prekleta genija«
Reklamni plakati za razstavo, na katerih sta sopostavljena Basquiatova reprezentacija temnopolte figure in Schielejev ikonično navdahnjeni avtoportret, so časopise spodbodli k iskanju analogij skozi diskurz o »prekletih genijih«: oba sta imela slavna mentorja, Schiele Klimta, Basquiat Warhola, oba sta bliskovito dosegla slavo in pustila pečat v zgodovini umetnosti, za oba je značilna svojevrstna deformacija telesa, oba sta umrla mlada, v starosti 27 oziroma 28 let. Eden ekspresionist, drugi neoekspresionist. »Predvsem sta bila oba zelo ciljno usmerjena: Schiele se je predstavljal kot prerok, Basquiat kot glasnik temnopolte skupnosti, kot njen prvi véliki umetnik,« pove Suzanne Pagé, umetniška vodja Fundacije Louisa Vuittona. In nadaljuje: »Basquiat je ustvaril pogoje, ki so drugim temnopoltim umetnikom odprli pot v galerije ter s tem tudi do večje prepoznavnosti.«
Basquiat je v marsičem oral ledino. V desetih letih ustvarjanja je poslikal več kot 800 platen in ustvaril več kot 1500 risb v prepoznavno samosvojem slogu. Odraščal je v Brooklynu, njegov prvi in najljubši atelje je ulica. Pozornost sprva pritegne z grafiti, v katere vključuje poetične fraze in podpis SAMO (okrajšava za »same old shit«). Ko »umre« SAMO, se rodi Basquiat. Druži se z Debbie Harry, hodi z Madonno. Obožuje glasbo, posluša Davida Bowieja, Bacha, Beethovna, be-bop in predvsem jazz. Na novinarsko vprašanje, kako bi opisal svoje delo, najraje odgovarja: »Kot bi Milesa Davisa prosili, naj opiše, kako zveni njegova trobenta.«
Nikoli ne dobi taksija
Njegove grobo izrisane figure kakor da se gibajo v sinkopiranem ritmu improviziranih potez, obrazi izmaličeni, zamrznjeni v grimasi. Basquiat na glave temnopoltih atletov, glasbenikov, pisateljev položi trnovo krono ter jih s tem povzdigne v idole boja za svobodo Afroameričanov. »Nikoli ne dobi taksija. Niti ko je oblečen v Armanijeve obleke in ima v žepu pet tisoč dolarjev,« drobec iz slikarjevega življenja izlušči Suzanne Pagé. Umre zaradi predoziranja. Njegovo življenje v poetičnem jeziku upodobi Jennifer Clement v biografskem romanu Vdova Basquiat, še konciznejšo vizijo sebe pa poda sam Basquiat: »Nisem resnična oseba. Legenda sem.«
Basquiatove umetnine so danes večinoma v lasti zasebnikov in dosegajo vrtoglave cene: lani je bilo njegovo delo Brez naslova (Untitled, 1982) prodano za neverjetnih 110,5 milijona dolarjev, kar je največji znesek, ki ga je kateri koli ameriški umetnik dosegel na dražbi. Pri takšnih vsotah ni nenavadno, da si ga je lahko privoščila le zasebna fundacija, kot je Louis Vuitton. Celoten razstavni prostor obsega štiri nadstropja. Poleg »zimzelenih«, kot je serija portretov Heads (1981–82), tokrat prvič predstavljena v celoti, so prvikrat v Evropi na ogled tudi Obnoxious Liberals (1982), In Italian (1983), Offensive Orange (1982), Untitled (Boxer, 1982), Untitled (Yellow Tar and Feathers, 1982), Riding with Death (1988) ter platna, ki jih je Basquiat ustvaril v plodnem sodelovanju z Andyjem Warholom. Prav slednja se zdijo še posebej nabita z ironičnim humorjem (portret Warhola kot olupljene banane s sivo lasuljo).
Razstava združuje več kot 120 Basquiatovih del, nastalih med letoma 1980 in 1988, in bo na ogled do 14. januarja 2019.
