»Poskušamo spodbuditi javno razpravo o konceptu narodne sprave, saj gre za temo, ki je za družbo trenutno izjemno pomembna,« pravi Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča. »Vprašanje sprave se danes na različne načine pojavlja v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah in povsod prihaja tudi do poskusov, da bi se tako ali drugače izenačilo ideologije iz preteklosti in bi tako dosegli nek novi nacionalni konsenz – v smislu, da niti ni pomembno, ali smo bili antifašisti ali fašisti, važno je, da smo Slovenci.«
Kot dodaja, je brisanje spomina na protifašistični boj na sploh prisotno v sodobni evropski družbi, kar ocenjuje kot nevarno, te procese pa poskušajo na umetniški ravni premisliti skozi projekt Narodna sprava. Njegov prvi del je bila junijska Predstava za turiste, ki jo je režiral poljski režiser Wojtek Ziemilski in je odprla zatajeno temo poljskega antisemitizma, zdaj ga nadaljujejo s predstavo Krajine svobode, ki se ukvarja z jugoslovansko oziroma slovensko dediščino protifašističnega boja, katerega pomen poskuša današnji populizem zmanjšati ali ga celo obsoja.
Čustva namesto herojev
V Beogradu rojeni umetnici in teoretičarki Marta Popivoda in Ana Vujanović že vrsto let sodelujeta v različnih raziskovalnih projektih, v zadnjem času predvsem v mednarodnem prostoru, trenutno pa se posvečata zlasti protifašističnemu gibanju v nekdanji Jugoslaviji, ki ga zgodovinski revizionizem potiska na stran. »Obe prihajava iz mešanih družin, kar nama je po razpadu nekdanje skupne države tudi omogočilo distanco do naraščajočega nacionalizma, na obdobje Jugoslavije pa ne gledava z nostalgijo, temveč kot na socialistično-modernistični projekt, ki je prinesel določene dobre prakse in ki lahko služi kot opomnik, da si je mogoče zamisliti drugačen svet od tistega, ki ga živimo,« razloži Ana Vujanović.
Za predstavo Krajine svobode (ter za dokumentarni film, ki še nastaja) ju je v precejšnji meri navdihnil dokumentarni roman Vojna nima ženskega obraza ukrajinske novinarke in pisateljice Svetlane Aleksijevič, ki je nastal na podlagi intervjujev s sovjetskimi partizankami iz druge svetovne vojne. »V njem je prisoten neki drug obraz vojne, ki ga zgodovina protifašističnega gibanja pogosto spregleduje: to je ženski vidik, ki namesto junaških zgodb o moških herojih pušča več prostora vsakodnevnemu življenju in čustvom.«
Zgodbe treh žensk
To »drugo podobo« vojne sta oblikovali na podlagi pričevanj treh žensk, iz katerih sta nato sestavili besedilo predstave. »Prva je zgodba moje babice Sonje, predvojne komunistke in partizanke, ki je preživela Auschwitz,« pojasnjuje Vujanovićeva. »Dodali sva spomine Zore Konjajev, ki je bila partizanska bolničarka v Beli krajini in s katero sva se večkrat pogovarjali, uporabili sva tudi zapiske partizanke Zdenke Kidrič. Vsaka od teh junakinj ponudi drugačno perspektivo – ena se bolj osredotoča na podrobnosti, druga denimo premišljuje o širši sliki takratnih dogodkov…«
Zbrano gradivo sta povezali v formi filmskega eseja, ki sta jo poskusili prenesti v gledališče, zgodbe treh protagonistk pa bodo interpretirale Damjana Černe, Katarina Stegnar in Vida Rucli kot gostja. Predstava je sicer zasnovana po načelih čedalje bolj pogoste »krajinske dramaturgije«, ki ne zahteva nujno osredotočene pozornosti gledalca, temveč mu v obliki nekakšne »filmsko-gledališke instalacije« (kot je uprizoritev označil Injac) v počasnem ritmu ponuja neobremenjeno bivanje v dogodku, kjer se lahko sam odloča o intenzivnosti »konzumacije« vsebin.
