Jure Ivanušič: Kaj vse lahko gre v gledališču narobe

Glede na to, da je slovensko občinstvo nekoč že odlično sprejelo angleške komedije, kot so ‘Allo, ‘allo, Samo bedaki in konji, Fawlty Towers…, mislim, da bo vzljubilo tudi to predstavo. Gre za relativno redko obdelano tematiko v zgodovini komediografije – namreč, kaj vse lahko gre v gledališču narobe.

Ah, če nekdo slabo pove kakšno tragično zgodbo, je še opravičljivo, če pa nekdo slabo pove kakšno šalo, je to zares klavrno.

Nekoč so se mi med predstavo razparale hlače in sem jih moral do konca držati z roko, publiki pa zato nisem smel obrniti hrbta. Zgodilo se mi je tudi, da sem v trenutku pozabil besedilo – to je nekaj najhujšega. Je pa tudi že veter odpihnil del scene na predstavi na prostem in večkrat je dež prekinil ali končal predstavo. Zares najhuje pa je morda bilo, ko si je soigralka na reprizi neke uprizoritve zlomila gleženj in je bilo predstavo vseeno treba nekako speljati do konca, tako da publika ni ničesar opazila.

Zame so neke vrste kažipoti, ki govorijo, da sem na pravi poti. Sicer pa mi je všeč misel francoskega šansonjerja Lea Ferreja, da je največja nagrada za umetnika, da ne dobi nobene. To pomeni, da je tako samosvoj, tako originalen, tako iskren, da ne ustreza nikakršnemu vzorcu in predalčkanju raznih žirij in komisij.

Vem, kaj vse bi še lahko naredil, in to me žene naprej. Rade je nekoč lepo dejal, da moraš svoje zmage zakopati na daljnih otokih, kot ptica ujeda, in nikoli se nisem zares ozrl nazaj, da bi se naslajal ob svojih tako imenovanih uspehih.

V profesionalnem smislu prav gotovo predstavo Amadeus v režiji Sebastijana Horvata v SNG Maribor, kjer sem si zadal nemogoč donkihotovski cilj – da do najmanjših potankosti skreiram lik W. A. Mozarta in hkrati na odru brez napake, virtuozno odigram določene odlomke Mozartovih klavirskih koncertov. Kar mi je z veliko truda in garanja tudi uspelo. Ampak resnični življenjski uspeh pa je to, da sem si ustvaril družino, kar se mi je nekoč zdelo nemogoče.

Talent je le veselje do trdega dela. Ko sem študiral za pianista (in še se izpopolnjujem), sem se ukvarjal samo in izključno z glasbo. Ko sem študiral za dramskega igralca, pa sem zavestno »odložil« glasbo in se ves čas študija na akademiji ukvarjal in garal samo za ta poklic. Ko sem pričel dobivati prve ponudbe za filme, sem se intenzivno ukvarjal s fenomenom filmske igre. Preden sem napisal svoj prvi scenarij za film, pa sem obiskal scenaristično delavnico in prebral kar nekaj strokovne literature o scenaristiki.

Publika, ki je kulturno razgledana, vzgojena in ve, zakaj je prišla na dogodek. Nekajkrat sem doživel, da je kakšno predstavo odkupilo podjetje za svoje zaposlene, ki so prišli samo zato, ker so morali. In to ni bilo ravno najboljše. Sploh če ni šlo za komedijo. Ampak na srečo tega, da bi bili napačni ljudje v napačnem času na napačnem kraju, ni bilo dosti.

Zdi se mi, da je ogromno materiala za umetniško reakcijo in kreacijo, a so ustvarjalci pogosto preveč izgubljeni v sodobni tehnologiji, predvsem v družbenih omrežjih, in se potem vrtijo v krogu misli in v tem, kar narekujejo razni mediji. Skrb zbujajoče se mi zdi stanje alternativne umetnosti v Sloveniji, ki je že tako marginalizirana, da me skrbi, da bo izginila.

To se spreminja in je odvisno od mojega trenutnega razpoloženja. A če bi res moral ta trenutek izbrati, bi se verjetno odločil za Beethovnovo Deveto simfonijo, Formanovega Amadeusa in, čeprav je to nemogoče, prvo uprizoritev Shakespearovega Hamleta iz začetka 17. stoletja.