Ali drugače: kako je mogoče, da festival po dvajsetih letih navdušujočih kritik ni bil izbran na štiriletnem programskem razpisu ministrstva za kulturo? Festival, na katerem sta samo v zadnjem letu nastopila eden najboljših komornih ansamblov za sodobno glasbo v svetovnem merilu (Klangforum Wien) in morda celo najboljši godalni kvartet, specializiran za sodobno glasbo (Kvartet JACK). Festival, na katerem svoje skladbe predstavljata mlada slovenska skladatelja, ki jima skladbe med drugim izvajajo tudi Berlinski filharmoniki. Festival, za katerega so svoje mojstrovine prispevali akademik Lojze Lebič ter velika svetovna modernista Vinko Globokar in Elliott Carter (v njegovem opusu najdemo skladbo, posvečeno Slowindu, s slovenskim naslovom Trije glasbeniki). Festival, ki je svojo platformo širil s predkoncertnimi pogovori, pokoncertnimi druženji, muzikološkimi delavnicami, poskrbel za tehtne programske knjižice, jih ujel v izstopajoče, z vizualnimi presežki zaznamovano oblikovanje. Festival, ki ga je prirejal kvintet, ki je naročil grmado novih slovenskih del in jih nato tudi uspešno predstavljal na gostovanjih po svetu… Birokratska nerodnost, strokovna nevednost, oboje ali morda gosta slovenska glasbenokulturniška megla, iz katere se bomo zdaj zdaj zbudili?
Zadnji festival, ki ga je umetniško podpisala skladateljica Nina Šenk, je izraziteje segel na področje ustvarjanja skladateljic, kar je le še utrdilo spoznanje, da morda danes prav one predstavljajo osrednje gibalo, čeprav tega zaradi samoumevne enakopravnosti ne gre preveč razglašati. Kot izstopajoči bodo ostali v spominu izvedbi Carterjevega godalnega kvarteta in Xenakisove skladbe Tetras, neznosna, skorajda fizična predanost kontrabasista Aleksandra Gabryśa, Furrerjeva mojstrovina intorno al bianco, fulminantnost skladb Žuraja in Šenkove ter Globokarjeva brezobzirnost v Šopku divjih parametrov, razpeta med zateglostjo statičnih trobilskih akordov in stopnjujočim se kričanjem, namenjenim kulturnim odločevalcem, ki jih v dvorani ni bilo.
Toda za naše okolje še bolj poseben je bil gotovo zadnji koncert, na katerem smo poslušali nekakšen najboljši izbor skladb, ki so jih slowindovci naročili v zadnjih 20 letih pri slovenskih skladateljih. Ta drugi »šopek« je bil najprej smiselno programsko oblikovan od Lebičevega (Dogodki II) »naravnega« vstopanja na oder do končnega Globokarjevega muzikantskega zapuščanja, vmes pa se je zaustavil ob drobnih, izbrušenih okruških Urške Pompe (almost a loneliness), ob ozki, a barvno oscilirajoči liniji Obrisov in senc Nine Šenk, strukturalno premišljenemu premikanju v pritajeno Larise Vrhunc (Sledi) ter ritmično razplastenemu nizanju ene same ideje Mateja Bonina (Schimmer V). Končna Globokarjeva skladba Avguštin, dober je vin je s svojo smrtno resno hudomušnostjo ponudila vrsto aktualnih branj. Pri tem ni bilo mogoče prezreti ideje o manipulaciji drugega (v skupno pihalo en glasbenik piha, drugi pa nanj igra), z menjavanjem inštrumentov med glasbeniki ideje prestopanja v amatersko, inštrumenta, skrita za paravanoma, sta bila simbol pomembne odsotnosti, končno odmevanje okruškov ljudske pesmice pa je skupaj z izpraznjenim odrom spregovorilo o minevanju, končevanju, ugašanju.
Medtem ko se je poslušalstvo spustilo v gromek aplavz, zaslužen v dvajsetih letih, v katerih se je po zaslugi Slowinda bistveno dvignila raven slovenske sodobne glasbe, ki danes premore kar nekaj mednarodno odmevnih skladateljskih imen, izvajalcev, ki so zmožni igrati tudi najtežje sodobne partiture, ter številne mlade (ti so prevladovali tudi med občinstvom), željne preseganja meja, so si glasbeniki daleč od odra privoščili kozarec penine. Delo petih glasbenikov (Paolo Calligaris, Jurij Jenko, Aleš Kacjan, Matej Šarc, Metod Tomac), ki so festival vodili v društveni samoorganizaciji in pri tem prekosili rezultate javnih ustanov, se zdi končano, a val, ki so ga začeli »vpihovati« pred dvajsetimi leti v Moderni galeriji, je danes velik in močan. Za konec si lahko dovolim, da iz vedno sumljive figure kritika izstopim v muzikologa, ki se dnevno ukvarja s slovensko sodobno glasbo: pihalni kvintet Slowind je že del svetle zgodovine, vse drugo odhaja na smetišče zgodovine.
