Sprejemanje hitrih odločitev je danes izjemno pomembno, zato se ljudje odločajo predvsem na podlagi intuicije in občutkov, manj na podlagi analize dejstev in podatkov, saj zanjo pogosto ni dovolj časa, pravi mag. Jelica Lazarević Lajovic, direktorica sektorja kadri, pravo in korporativno komuniciranje v Iskratelu ter kadrovska menedžerka 2017. Seveda je v praksi najpogostejša kombinacija intuitivnega in racionalnega odločanja, pri čemer je treba upoštevati tudi kompleksnost problema.
»Poznamo dve skrajnosti odločanja, nobena pa ni v redu. Z rezultati tako imenovanega impulzivnega odločanja pogosto nismo zadovoljni, zaradi zavlačevanja z odločanjem gredo lahko priložnosti mimo nas. Priporočljivo je, da poskušamo čimbolj optimalno izkoristiti čas, ki ga imamo na voljo za odločanje, oba načina odločanja – intuitivnega in racionalnega – pa upoštevamo in uskladimo, svetuje dr. Miha Zagoričnik, psiholog, raziskovalec kariere in karierni svetovalec.
Zakaj smo neodločni?
Vzroki za neodločnost so zelo raznovrstni. Razlikovati moramo med začasno, razvojno ali prehodno neodločenostjo ter dalj časa trajajočo, kronično neodločnostjo. Prva je normalna faza v procesu odločanja, v ozadju druge pa pogosto najdemo osebnostne in čustvene dejavnike. Prehodna ali razvojna neodločenost je lahko posledica pomanjkanja informacij, motivacije za odločanje, trenutnih zunanjih ovir na (karierni) poti ipd. Težave odpravimo tako, da se dobro informiramo o možnih izbirah, da razmislimo o pomenu in vplivu odločitve na naše življenje in poiščemo načine za spoprijemanje s pričakovanimi ovirami.
V ozadju kronične neodločnosti so po ugotovitvah raziskav najpogosteje perfekcionizem, pesimistični pogledi nase in na svet okrog nas, anksioznost, negativna samopodoba in samovrednotenje, nestabilna in od drugih odvisna identiteta. V primeru kronične neodločnosti je smiselno poiskati pomoč strokovnjaka, na primer psihologa, kariernega svetovalca ali psihoterapevta, da se ugotovijo in odpravijo dejanski vzroki neodločnosti, pravi Zagoričnik.
Po mnenju Lazarević-Lajovčeve tudi z vidika delodajalca obstajajo številni razlogi, zakaj se ljudje ne odločajo. Morda nimajo dovolj ali imajo celo preveč informacij. Morda ne znajo identificirati problema, ki ga je treba reševati, morda so v preteklosti imeli slabe izkušnje… Odločitve obenem zahtevajo tudi prevzemanje odgovornosti, kar ljudje še vedno povezujejo z domeno posameznikov na vodilnih funkcijah. Zaposleni pa včasih v proces odločanja niti niso vključeni, ker je taka kultura v podjetju: vodje v proces odločanja niso pripravljeni investirati dovolj časa, svojim sodelavcem ne zaupajo ali ne dopuščajo napak.
Opolnomočenje za odločanje
A za doseganje zavzetosti zaposlenih pri delu je pomembno njihovo vključevanje v proces odločanja. Organizacije morajo razvijati kulturo, v kateri bodo napake dopustne, kjer se bodo ljudje upali izpostaviti s svojimi odločitvami ter imeli podporo pri učenju iz napak. Za to je potreben načrten razvoj vodenja in vodij, pa tudi kompetenc pri vseh zaposlenih, kot so odločanje in odgovornost, upravljanje sprememb in druge, poudarja Lazarević-Lajovčeva.
»S tem pokažemo zaupanje in prepoznavanje pomembnosti vsakega člena, ki lahko in zna prispevati k uspehom organizacije. Ta tako dobi raznolike poglede na reševanje problema, vodje se razbremenijo, poveča se vez z odgovornostjo, usmerja se v reševanje problemov prihodnosti,« je prepričana sogovornica.
V Iskratelu zaposlene opolnomočijo za odločanje predvsem skozi proces ciljnega vodenja. Vodja, ki je v vlogi coacha, na kvartalnem pogovoru o ciljih in kompetencah skozi vodena vprašanja posameznika pripelje do odločitve in zaveze k ciljem dela in s tem odgovornosti za njihovo uresničitev. »Odgovornost je ena od dveh kompetenc v podjetju, ki je potrebna za opravljanje del in nalog na vseh delovnih mestih in jo načrtno razvijamo. V našem okolju delamo večinoma projektno ter posledično opolnomočimo in vključujemo sodelavce v proces odločanja,« izpostavlja Lazarević-Lajovčeva.
Izkušnje z »napačnimi« odločitvami
Že v osnovni šoli moramo mladim omogočiti, da vadijo odločanje v situacijah, ki so jim dorasli in so zanje kognitivno in osebnostno dovolj zreli, na primer da sami, in ne starši, izberejo izbirni predmet v šoli, interesne dejavnosti in podobno. Na tak način krepimo mladostnikov občutek lastne učinkovitosti, odgovornosti za svoje odločitve in zaupanja vase. Tako tudi spoznajo in se zavedo posledic svojih odločitev.
Zagoričnik je jasen: »Zelo pomembno je tudi, da mladi pridobijo izkušnje z 'napačnimi' odločitvami in z rezultati odločitev, s katerimi niso zadovoljni. Dana jim mora biti možnost, da se zmotijo v odločanju in se iz napak učijo.« Izkušnje z odločanjem v zvezi z manj pomembnimi temami jim bodo v pomoč pri pomembnejših odločitvah, na primer pri izbiri srednje šole, študija ali zaposlitve. Kot marsikje v tujini bi lahko v šole uvedli izbirni predmet ali delavnice na temo načrtovanja in vodenja kariere, pravi sogovornik. Za to usposobljeni strokovnjaki bi mladostnike urili tudi v veščinah odločanja, spoznavali pa bi prednosti in pomanjkljivosti posameznih stilov odločanja.
