Žogica Marogica za otroke digitalne dobe

Dve različici: muzejska in ekonomična

Premiera prenovljene Žogice Marogice bo v torek, 27. novembra. Ta predstava bo dokumentarna, kot se je izrazil režiser prenovitve Brane Vižintin. Takih bo še osem ponovitev. Te bodo enkratna priložnost za to, da Žogico Marogico vidite tako rekoč kot v živem muzeju. Narejena bo namreč tako, da bodo v njej tako kot doslej nastopali animatorji lutk in igralci. Slednji bodo sedeli pod odrom ter v ogledalu sledili dogajanju na odru ter na neki način s pripovedovanjem sinhronizirali lutke. Taka je bila predstava vse od leta 1951. »To je bila res nenavadna uprizoritev, nikjer po svetu nisem videl takšne uprizoritve,« je to izjemnost opisal Vižintin, ki je leta 1998 v vlogi Kužka Postružka zamenjal Naceta Simončiča. »Bilo je tako, da sem sedel pod odrom in govoril. Včasih sem celo premikal roke, ker mi je manjkala animacija lutke. Ali pa sem v zrcalu videl, kaj bi moral storiti animator, pa sem se jezil, ker ni.«

Taka postavitev je tudi pomenila, da so za predstavo Žogice Marogice potrebovali devet govorcev in sedem animatorjev, kar je skoraj polovica ansambla Lutkovnega gledališča Ljubljana. »To je tudi eden od razlogov, zakaj je bila ta predstava tako malokrat na sporedu,« je razložil Brane Vižintin. Dokumentarna postavitev Žogice Nogice ne bo imela le ločenih igralcev in animatorjev, temveč bodo gledalci lahko videli vse scenske delavce in vse, kar počnejo: kako vrtijo trak za prestavljanje scene, kako udarijo po vreči stekla, ko se razbije okno in seveda kako delajo veter. Po predstavi se bodo gledalci lahko tudi sprehodili za odrom in si ogledali lutke. »Res se s tako predstavo razbije malce čarovnije, toda prav je, da se vidi, kako nastane predstava,« meni režiser. Kar pa se tiče lutk: te so originalne. Vse, kar je na njih drugače, je to, da je dedek dobil nove hlače, ker so stare dobesedno razpadle in se jih ni dalo več zašiti. »Ljubše mi je, da lutka, dokler lahko, živi v predstavi, kot pa da mrtva visi v muzeju,« se navdušuje Vižintin.

Tisto, kar je pomembnejše pri novi postavitvi Žogice Marogice, je to, da bodo preostale predstave v postavitvi, kjer bodo sodelovali le animatorji, kar je sploh prvič, da bodo v Žogici Marogici animatorji animirali lutke in igrali like. Tako bodo za Žogico Marogico potrebovali le pet ljudi in upajo, da bo legendarna predstava lahko večkrat na sporedu malega odra.

Skrajšana za otroke brez potrpljenja

Poleg tehničnih sprememb bo prenovljena Žogica Marogica tudi rahlo modernizirana. Tekst je star 82 let in iz češčine je bil preveden kot radijska igra, šele nato je bil prenesen na lutkovni oder. Zato so jo sedaj prenesli iz radijskega v televizijski svet, tako da so dodali prizore, ki jih je sicer razlagal pripovedovalec. »Kužku Postružku bodo res dali klobaso, Ptičku Kraljičku buhtelj in strašilu plašč. V stari uprizoritvi je bilo vse to v pripovedi, prizora pa ni bilo. Sploh je bilo prej tako, da je bila skoraj tretjina predstave le pripoved,« je dopolnitev predstave opisal Brane Vižintin. Predstavo so tudi skrajšali za deset minut. Sodobni otroci pač nimajo toliko potrpljenja. »Tudi ritem predstave je drugačen,« je razložil Brane. »Takrat so bili drugačni časi in ritem je bil precej počasnejši. Če pogledate film Zvezdica Zaspanka, vam zagotovim, da boste v desetih minutah zaspali.« Dramaturginja predstave Jera Ivanc pa je dodala, da sedaj otroci rastejo v hitrejšem ritmu: »Pomislite samo, kakšen hiter tempo imajo sodobne risanke.« Ob tem se je Brane zasmejal, da je bila Žogica Marogica verjetno tako priljubljena tudi zato, ker je oder uokvirjen, kot bi gledal televizijo. »To je največja barvna plazma. Fascinantno je, da je bila Žogica Marogica tudi v odraslih lutkovnih abonmajih ob nedeljah zvečer. In tudi te predstave so bile razprodane.« A kot je dodal kasneje, morajo biti dobre predstave narejene tako za otroke kot za odrasle, saj če ne uživajo odrasli, tudi otroci ne bodo.

Kar pa se tiče potrpljenja otrok, meni, da je to stvar kulture. V Pragi je videl, da so otroci mirno sedeli v gledališču ter uro in pol gledali poljsko predstavo, ki je niso niti razumeli. »Kasneje so mi razložili, da jih načrtno učijo obnašanja v gledališču in da vsak teden obiščejo najmanj tri kulturne dogodke.« Drugačen princip pa je videl na Kitajskem. Tam stare lutkovne predstave, ki trajajo po tri ure, uprizorijo tako, da je v dvorani tudi igralnica za otroke. »Prepričani so, da četudi otroci ne gledajo zbrano, slišijo in jim bo nekaj ostalo. Počasi se bodo torej navadili tudi na te zapletene lutkovne predstave.« Pri nas pa: otroci v dvorani zdržijo od pol ure do 45 minut. »Velik problem so stari starši: ti otroka med predstavo nenehno motijo, ali gre na stranišče, ali je lačen in podobno,« je pripomnil lutkar.

Brez nasilja in krivde

Zadnja sprememba posodobljene Žogice Marogice so vsebinski posegi. Dramaturginja predstave Jera Ivanc je prepričana, da so iz besedila odstranili »problematične dele«, kot so jim rekli: »Predvsem smo iz besedila odstranili nasilje, grožnje, da bo tepena, šeškanje. Žogica v izvirniku reče, da ji bo pomagala sablja. To so sicer spremenili že prej, ker se jim je zdelo nepotrebno. Skratka spremenili smo svet, v katerem je normalno, da se otroke tepe in da so krivi za vse.« Žogica Marogica ni več kriva za svojo ugrabitev, ampak je žrtev. »Morda nam je uspelo uzreti svet, v katerem odrasli prepotujemo mesta, polja in gozdove, da bi našli izgubljenega, pobeglega, ugrabljenega otroka, na poti pa pomagamo osamljenim, revnim in lačnim,« je dramaturginja zapisala v gledališkem listu.

Nekaj pa se vendarle ni spremenilo: otroci med predstavo pihajo. »Tako pihajo, da se res tudi pod oder čuti pihanje,« se je zasmejal Brane Vižintin.