Če smo si na prvi pomladni dan v preteklih letih v mnogih slovenskih kavarnah lahko privoščili kavo v zameno za verz, v lutkovnih gledališčih pa kakšno od premier, lahko v dobri poeziji ali lutkovni predstavi (na spletu) letos uživamo le iz domačega fotelja. »A zaprta vrata doma nam lahko ponudijo varnost odprte misli, lastnih predstav, izbiro te ali one pesniške zbirke, ki že leta leži na knjižni polici,« ob svetovnem dnevu lutkarstva opozarja Martina Maurič Lazar, predsednica Društva slovenskih lutkovnih umetnikov in prijateljev lutk.
Zaupanje v gledališče
»Vsaka guba na blagu, vsaka senca na konturi obraza, vsak zareza v lesu, vsaka kombinacija barv, vsak ekstremno upognjen vrat, predolga roka, izbrana okrogla oblika, počasen premik, glasen zvok, usmerjen pogled, mehek material, premor, poskok, tema… Vsaka konkretizacija je sestavljena iz misli in odločitve. Četudi hipne. Nabor sredstev, kako to misel izraziti in konkretizirati, je v lutkovnem svetu tako bogat, da mi kar zastane dih. Bolj ko je ideja abstraktna, bolj mora postati konkretna – in potem je zopet abstraktna. To me navdušuje! Lutkovna umetnost je lepa, estetska, poetična,« je v slovensko poslanico ob dnevu lutk zapisala režiserka Nika Bezeljak.
Izredni časi, kot je sedanja pandemija, zahtevajo od nas veliko poslušanja, zaupanja, deljenja, pravi. »Gledališču od nekdaj zaupam. Polno je laži, pretvar, prevar in skrivanj in totalno nevredno zaupanja. Ampak je tudi polno dogovorov, struktur, staknjenih glav, srečanj, poslušanja, zaupanja, deljenja, odločitev. Ni nujno, da zaupam čisto vsaki predstavi in vsakemu ustvarjalcu in vsakemu odločevalcu in vsakemu gledalcu in vsakemu oblikovalcu mnenj… Ampak gledališču pa! Umetnosti,« je zapisala v svoj poziv, da lahko tudi današnji dan izkoristimo za to, da staknemo glave in sprejmemo najboljšo odločitev za skupno prihodnost.
Tudi sredstvo protesta
Bolj tradicionalne mednarodne poslanice ob dnevu lutk prihajajo letos iz Amerike in čeprav so bile napisane še pred epidemijo, izpostavljajo svobodo in mir, odgovornost in zaupanje, dogovor in ljubezen. Lutkarji so veliki arhitekti veselja, denimo meni igralka in lutkarka iz Srednje Amerike Zoa Meza, ki je prepričana, da lutke z mojstrsko domišljijo brez težav prehajajo iz enega zgodovinskega trenutka v drugega. »Ko igramo, ne vdahnemo življenja le predstavi, temveč tudi predmetu, s pomočjo katerega se povezujemo z gledalci in gradimo fantazijske mostove. Tako efemerna umetnost lutk spodbuja otroško domišljijo, a izzove tudi posameznikovo rast in razvoj družbe.«
»Navsezadnje je bilo lutkovno gledališče skozi zgodovino vir zabave, hkrati pa tudi sredstvo protesta za vse kritike etabliranih, krivičnih oblasti. To velja še danes. Sodobno ameriško lutkarstvo je velik spodbujevalec in zaveznik tega upora,« je zapisal nekdanji predsednik ameriškega lutkarskega združenja Manuel Antonio Morán iz Severne Amerike.
Poezija vrača dostojanstvo
In kaj zmore poezija? Kaja Teržan, Jenkova nagrajenka, je prepričana, »da poezija človeku vrača dostojanstvo, ker ga osvobaja pomenov, obremenjenih z normami in vsesplošnimi zablodami družbe, ki vzbujajo v človeku strah. Njena moč je v njeni prisotnosti – vedno je proti in vedno je za. Je družbeno kritična sama po sebi – brez izrekanja o aktualnostih. Kot nadležna resnica je postavljena na družbeni rob, toda tam se le plemeniti in 'čaka' na posameznika, da se je dotakne.«
Alenka Jovanovski, Veronikina nagrajenka, pa pravi: »Poezija je gola moč opazovanja. Vse to, vsa ta mreža bitij, v kateri sem oziroma smo. Ustvarjamo jo – ob in skozi mrežo prepovedi in tehnike. Ta pesem nikoli ne bo natisnjena. Njene črke se sproti spreminjajo, raztapljajo, barvajo. Ta pesem nima črk. Brez nje bi bil en sam nič. In zato je poezijo vredno praznovati vsak dan.«
