Nisem nikakršna izjema. Tudi sam se včasih vprašam, zakaj pogosto na prvi pogled kar malo odklonilno ocenim ljudi, ki imajo povsem svoj življenjski slog, ki se očitno razlikuje od prevladujočega, potrošniškega. Težko si priznam, da sem tak. Ampak šele ko začnem temeljiteje razmišljati o tem, ugotovim, da dejansko nisem nič boljši od »mainstreama«. Tako smo v tem toku, da je težko izstopiti, da so naše reakcije postale že podzavestne. Nekoč sem bral knjigo Zavedanje jezuita Anthonyja de Mella. Sam sicer nisem veren, ampak ta knjiga me je presenetila, pravzaprav me je presenetilo, kako je vsebina splošno veljavna. Premalo se zavedamo sebe, svojih dejanj, svojega življenja, kaj res mislimo, kako se obnašamo do ljudi okoli sebe… Skratka, pogosto smo nekako zamaknjeni, »odklopljeni«, reagiramo po bolj ali manj vsiljenih vzorcih, ki se jih najbrž niti ne zavedamo. Morda, če vsaj malo razmišljamo o sebi, o dogajanju okoli sebe.
Pa ne o »črnih petkih« in, posledično kot v odgovor, o raznih filmčkih, ki prikazujejo, kako nastaja množica stvari, ki jih potem mi takole, po bagatelni ceni, bašemo v naše torbe. Sem otrok socializma, ki nas je vsaj zaviral v potrošništvu, ker pač ni bilo toliko stvari, med katerimi bi lahko v trgovinah izbirali. Ko se je trg odpiral, me je posrkalo vase. Kar naenkrat toliko možnosti! Seveda ni bilo denarja za vse, a vsaj zavest, da te bo počakalo, je bila tolažilna. Kot da bi spustil konja z vajeti, tako sem se obnašal. Človeško? Morda, ampak potem je možnost skoraj neomejene izbire počasi postala obremenjujoča. Zakaj bi porabil toliko časa za pregledovanje in iskanje, kje imajo neki izdelek (naj)ceneje? Včasih so bile cene zelo podobne v različnih trgovinah, tako da nismo tratili časa za primerjave. Res škoda časa, ki bi ga lahko porabili za koristnejše početje.
Danes ne hodim rad v trgovine. Čim manj. No, tisti, ki me poznajo, bodo (zlobno) pripomnili, da podležem kolesarskim. Vsak ima pač šibko točko.
