Film Podmornica, bolj znan kot Das Boot, ki ga je po romanu Lothar-Güntherja Buchheima posnel Wolfgang Petersen, je bil, ko je leta 1981 prišel v kino, nato pa še na male zaslone, za marsikoga prvi nemški film, ki ga je kdaj videl. Ali vsaj prvi nemški film, ki se je zdel enakovreden vsakemu ameriškemu spektaklu. Piskanje ob približevanju torpeda in glasba Klausa Doldingerja sta v kolektivnem spominu še danes, še bolj pa se bo ta spomin zbistril v ponedeljek, 26. novembra, ko se bo zgodba Podmornice na Epic Drami nadaljevala z miniserijo.
Tudi s pravo podmornico
Serija, ki jo je navdihnil za zlati globus in oskarja nominiran film, ni pa ta njegovo nadaljevanje niti remake, je plod sodelovanja štirih produkcijskih oziroma televizijskih hiš, Baravria Filma, Sky Deutschlanda, Sonar Entertainmenta in Viasat Worlda, ter je temu primerno produkcijsko bogata. Stala je skoraj 33 milijonov dolarjev, kar je približno štiri milijone dolarjev na epizodo, saj ima prva sezona osem delov, da ne gre za poceni projekt, pa smo lahko videli v predogledu prvih dveh delov.
Kam je bil vložen denar? Po videnem v različne snemalne lokacije, od Francije, Malte do Münchna in Prage, v gradnjo podmorniške scenografije in uporabo prave podmornice, s katero so posneli prizore na morju, čeprav se z njo niso mogli potopiti, ter v mednarodno igralsko zasedbo. V seriji med drugimi igrajo Luksemburžanka Vicky Krieps, Lizzy Caplan iz serije Masters of Sex, Tom Wlaschiha iz Igre prestolov, Vincent Kartheiser iz Oglaševalcev, Rick Okon, James D'Arcy in Thierry Frémont, kot njen avtor pa je podpisan scenarist Tony Saint, ki je delal tako za BBC (The Interceptor) kot Sky (Povračilo – Strike Back).
Kot nam je ob predpremieri serije, ki se je zgodila ob pravi podmornici v estonskem Talinu, dejal Saint, ki je tudi koproducent, je bil takrat, ko je v kino prišla Podmornica, star ravno prav, da jo je lahko videl v lokalnem kinu v Newcastlu. »Film se mi je zdel neverjeten. Šlo je za velik film, ne samo v Nemčiji, ampak tudi v Veliki Britaniji in drugod. Moram reči, da je bila Podmornica sicer pomemben film, ni pa edini film, ki se je dogajal na podmornici. Obstaja kar nekaj dobrih, denimo tisti s Clarkom Gablom in Burtom Lancasterjem (Run Silent Run Deep, 1958),« je povedal Saint in dodal, da si je v pripravah na pisanje scenarija pogledal vse mogoče filme in prebral vse mogoče knjige, obenem pa razmišljal o tem, kaj vse se bo zgodilo na »njegovi« podmornici.
Ne gre za nadaljevanje
»Ko so me poklicali, da bi ustvaril TV-serijo, se mi je zdelo, da moram najti svojo pot. Vedeli smo, da moramo imeti tudi ženske like, da bomo pritegnili gledalke, in angleško govoreče like, ker so serijo večinoma financirali Američani. Potem pa smo razmišljali o tem, kako povedati novo zgodbo. V filmu so pokrili veliko stvari, tako da sem se spraševal, kaj bomo naredili drugače. Največja razlika pa je vendarle v likih in v tem, da govorimo obsežnejšo zgodbo. Zdelo se nam je pomembno tudi to, v kateri čas jo bomo umestili oziroma kdaj se bo začela. Odločili smo se za jesen 1942, ko je ravno padla severna Afrika, vojna na vzhodu pa je šla Nemcem vse slabše. To je namreč točka v vojni, ko vsi nemški liki začenjajo dvomiti, čeprav o tem nekateri ne govorijo na glas.«
Saint poudarja, da niso hoteli posneti nadaljevanja, zato so se stari Podmornici poleg glasbe, ki ostaja enaka, poklonili le v uvodu, osnovna ideja pa je bila, da zgodbo razdelijo na dva dela. Eden je misija podmornice U612, ki izpluje v sovražne vode in se spopade z drugačno misijo od pričakovane, drugi pa se dogaja v La Rochellu, kjer so ostali tisti, ki so jih pustili za sabo.
