»Ministrstvu za kulturo smo prvič poslali uradno vlogo leta 2014, ko smo odprli prenovljeno Maistrovo knjižnico,« se spominja Vlasta Stavbar, vodja enote za domoznanstvo Univerzitetne knjižnice Maribor. »Priložili smo mnenje Maistrovega vnuka in strokovni predlog pooblaščenega Pokrajinskega muzeja Maribor. Z ministrstva so nam odgovorili, da uradna razglasitev ni potrebna, ker je v javni knjižnici shranjeno gradivo že samo po sebi kulturni spomenik.«
Mariborske knjižničarke niso odnehale: terjale so pojasnila, nagovarjale so vsakega aktualnega ministra za kulturo, iskale podporo pri poslancih. S svojo veliko željo so pred meseci seznanili tudi ministra Dejana Prešička in ga še posebej opozorili na okoliščino, da letos mineva sto let od bojev za severno mejo. In da je zato nastopil edinstven trenutek, da država potegne častno potezo.
Knjige začel zbirati že kot najstnik
Prešiček je uslišal vodstvo knjižnice. Na ministrstvu so spisali odlok, vlada Marjana Šarca, bivšega župana Maistrovega rodnega mesta Kamnik, pa ga je potrdila 16. novembra. Maistrova knjižnica je uradno postala kulturni spomenik izjemnega pomena za Republiko Slovenijo. »Knjižnica je pomembna kot celota in jo je treba varovati zato, da se ohranita njen skupni zgodovinski kontekst ter spomin na vrednote, povezane z življenjem in delom Rudolfa Maistra - Vojanova, slovenskega generala, pesnika, borca za severno mejo in strastnega bibliofila,« so odločitev utemeljili v vladi.
General Maister je do svoje smrti zbral skoraj 6000 enot gradiva. Knjige je začel zbirati že kot gimnazijec, skozi leta jih je sistematično kupoval v antikvariatih, povezoval se je s knjigarji, jim urejal skladišča, v zameno pa dobil dvojnice, razloži Stavbarjeva. Ko se je zaposlil v Ljubljani, je kot mlad vojak hodil od hiše do hiše, po župniščih in uradih je iskal zanimive in redke knjige. To je počel tudi na podeželju in na tak način prišel tudi do dragocene Dalmatinove Biblije, ki jo je odkril v Rovtah. Zbirko je dopolnjeval povsod, kamor je bil premeščen, celo v daljni Galiciji.
Svojo knjižnico je prvič postavil na ogled v Celju, tisti, ki so jo pozneje videli v Mariboru, so jo opisali kot eno najlepših zasebnih knjižnic na Slovenskem, saj so bila v njej zbrana znamenita dela vseh pomembnejših slovenskih avtorjev, zaokrožila jo je še izjemna zbirka slovenske periodike iz 19. in iz prve četrtine 20. stoletja. Vse gradivo je bilo zgledno urejeno po zaslugi profesorice Silve Trdina. Kot generalova osebna knjižničarka je vse knjige opremila z nalepko z oznako in spisala katalog.
Kostanjeviška dobila podpis in žig, Maistrova ne
Po Maistrovi smrti leta 1934 sta za knjižnico skrbela njegova sinova, ki sta med drugo svetovno vojno zbirko z veliko napori in s pomočjo Otona Župančiča rešila pred gotovim uničenjem. Leta 1998 je družina Maister, ki jo je zastopal generalov vnuk Borut Maister, knjižno zapuščino podarila Univerzitetni knjižnici Maribor. Postala je del posebnih zbirk enote za domoznanstvo. Leta 2014 je zbirka s 5945 enotami dobila ustrezno domovanje z ureditvijo prostora Maistrove knjižnice, v kateri so knjige postavili na ogled na originalen način.
Želja, da se knjižna zbirka razglasi za kulturni spomenik, je pravzaprav stara že več kot 60 let, pravi Stavbarjeva. »Leta 1956 je posebna komisija pregledala zaboje s knjigami, ki so tedaj bile shranjene v muzeju in spisala ustrezen predlog. Zakaj v prejšnji državi to ni šlo skozi, sem skušala raziskati v arhiv ministrstva. Ugotovila sem, da je postopek tekel sočasno s kostanjeviško knjižnico. Zanjo je bil potem sprejet odlok, spisan je bil tudi odlok za Maistrovo knjižnico, vendar je za zmeraj ostal brez žiga in podpisa.«
