Leta 1971 sem prišel v Kranj. Nekaj časa sem stanoval na Stari cesti, na obrok hrane pa hodil v samopostrežno restavracijo. Gradnje so me zelo zanimale. Most Europabrücke proti Brennerju v Avstriji so gradili štiri leta in v tem času se je posedel za dva metra. Železne armature so že v železarni zaščitili proti rji, ki je poglavitni sovražnik nosilne železobetonske konstrukcije. Kako malomarni so bili takratni graditelji, se vidi že na stopnicah od obvoznega mostu proti parkirišču. Zaradi rje se je zgornja plast betona odluščila. Že to je dokaz dvoma o potrebni kakovosti in trdnosti mostu. Že takrat sem jim povedal, da se zanemarjanje gradbenih standardov in površnost maščujeta. Tudi kakovost betona je bila dvomljiva.
Leta 1960 smo gradili nov most na Savi v Bohinjski Bistrici. Videlo se je, kako malo pozornosti se je posvečalo kakovostni gradnji. Predlagal sem dvigniti most za en meter in razširiti za dva. Tako bi preprečili cestno poplavo. Odgovor se je glasil, da o tem odloča Beograd, kar seveda ni bilo res. Odločala je zanikrnost vodilnih.
V Ljubljani se je posedel Dolgi most na Viču, ker so malomarni geologi inženirju Lojzetu Vodopivcu dali napačne podatke o trdnosti tal. Od takrat jim inženir ni več zaupal. Na cesti Slovenika sva ponoči merila potrebne parametre za trdnost podlage cestišča. Sama sva naložila dva kubična metra tolčenega gramoza na traktorsko prikolico v eni uri in se nisva preznojila. Na rednem delu so štirje delavci enako količino nakladali dve uri. Tudi drugod je bila velika izguba časa. Ko sem pri gradnji Ceste bratstva in enotnosti zaznal prisotnost korupcije in to omenil predstavniku investitorja, sem bil že naslednji dan premeščen. Direktor je prišel k meni, ker je posumil v resničnost navedb, ki jih je slišal od drugih. Šla sva na teren in vse sem mu pokazal. Pohvalno mi je dejal: verjamem. Zamenjani so bili ključni ljudje.
Zadnjič sem na Jesenicah pešačil proti avtocesti in videl na nadvozu, kako poka nosilni steber mostu. Prisotnost rje je očitna. Sprašujem se, ali bo šibka Alenka, nova ministrica za ceste, promet in železnice, dovolj sposobna krotiti lenobo in samovoljo vodilnih, kakršni so bili Miro in njegovi sodelavci. Tu govorim o drugem tiru, ki je postal preteklost. Ugotovljena je bila inkriminacija v slogu in obsegu TEŠ 6. Odgovorni so znani, toda država jih še ni udarila po denarnici. Če jih sploh bo kdaj. To je naloga prvega vladnika Marjana Šarca. Skrbi me, da ne bo kos tej nalogi. Prisotnost zahrbtnega velekapitala z desnice in dvomljiv socializem z levice nista dobri popotnici Marjanovi vladi. Pomesti mora trote iz vladnega panja.
Slovenija potrebuje novo dvotirno železnico proti morju. Zgradimo jo po načrtih in predlogih inženirjev Mira Volčanška in Jožeta Duhovnika. Zgradimo jo z domačim denarjem, brez vpletanja tujega velekapitala in držav. Z domačimi gospodarskimi objekti naj služijo domači ljudje. Prihranjeni denar je treba porabiti za obnovo železniških naprav po vsej državi. V srcu me boli, ko vidim, koliko nemarnosti je prisotno vsepovsod po naši lepi domovini. Tujci jo bolj cenijo kot mi sami. Slovenski državljani so preveč malodušni in se držijo ob strani. V priborjeni demokraciji moramo odločneje udariti po mizi ter odstraniti zaviralce od vzvodov oblasti in politike.
Frančišek Vrankar, Kranj
