Neale Donald Walsch: Brezdomec, ki je prisluhnil bogu

Moje življenje pred Pogovori z Bogom je bilo v redu. Vsaj mislil sem tako. Po končani šoli, pri devetnajstih sem začel delati na radiu in televiziji. Opravljal sem vse, kar je bilo treba – bil sem voditelj pogovornih oddaj, govorec na radiu, vodil sem novice, odnose z javnostmi, bil sem urednik časopisa… Vedno sem mislil, da je to moja pot. Zato sem stremel k napredovanju. Nova služba, še večja kariera… In ja, bil sem srečen. Mislil sem, da je to to. Da bo takšno pač moje življenje. In to sem bolj ali manj uspešno delal kakšnih dvajset let. Do dneva, ko se je vse spremenilo. V prometni nesreči sem si zlomil vrat. In po sosledju dogodkov pristal na cesti. Kot brezdomec.

Že pred nesrečo sva se z ženo ločila, tako da sem živel sam. Zaradi resne poškodbe več mesecev nisem mogel delati. Denar je počasi pošel, nov pa ni prihajal. Nisem se mogel niti premikati, kaj šele, da bi delal. Zaradi poškodbe me ni želel nihče zaposliti. Prav tako pa mi ameriški sistem za moje zdravstveno stanje ni ponudil nobene varnostne mreže. Življenje je šlo navzdol, vse dokler me niso te okoliščine pripeljale na ulico.

Postati brezdomec je bilo težko. Pravzaprav je bilo grozno. Zato, ker nisem bil pripravljen. Na cesto sem treščil iz popolnoma normalnega življenja. Spal sem v parku, dobesedno pod zvezdami. In ves čas je deževalo, skoraj vsak večer, kajti živel sem v Oregonu v ZDA. Zelo hitro se je začelo spreminjati vse. Spremenila se mi je perspektiva glede življenja, denimo dva dolarja sta mi začela predstavljati celo bogastvo. Ljudje, ki niso bili brezdomci, se ne zavedajo, kako težko se človek v resnici pobere s ceste. Velikokrat pogledajo brezdomca in mu rečejo: »Najdi si službo.« Vendar pa niti ne pomislijo, da takšen človek ne more niti na razgovor za službo, ker se ne more nikjer stuširati, niti nima denarja, da bi sploh prišel z avtobusom do službe. Priti s ceste nazaj v normalno življenje je veliko težje, kot je videti na prvi pogled.

Številni mi to rečejo, a se je pozneje izkazalo, da je bilo to najboljše obdobje mojega življenja. Kajti ko sem bil na tleh, ko se je vse rušilo pred mojimi očmi, sem se znotraj sebe začel spraševati: »Kaj je tisto, česar še nisem pogruntal? Kaj je tisto, česar ne vem?«

Boga sem v sebi čutil že od otroštva, vendar nisem nikoli govoril z njim, saj ni bilo potrebe. Moje življenje je delovalo in nisem imel občutka, da delam kar koli narobe. Zato nisem iskal odgovorov. Veste, ljudje iščemo odgovore takrat, ko smo prisiljeni v to ali pa ko smo navdihnjeni. No, jaz sem bil prisiljen.

Ja, bog ves čas govori z vsemi nami, na nešteto različnih načinov. Prek znakov, drugih ljudi, idej, misli… Samo poslušati se moramo naučiti. Z mano je prvič spregovoril na precej nenavaden način, katerega sem se celo ustrašil. V obdobju, ko so se pogovori z njim začeli, v mojem življenju ni nič delovalo. Ne finance, ne odnosi in imel sem velike zdravstvene težave. Neke noči sem se zbudil nekaj čez četrto zjutraj in v sebi kričal vprašanja: »Kaj delam narobe, da življenje zame ne deluje?! Naj mi že nekdo pove, kakšna so pravila!! Kaj sem naredil narobe, da sem si zaslužil takšno življenje?!« In takrat sem za desno ramo zaslišal fizičen glas, ki je rekel: »Neale, si resnično želiš slišati odgovore?« Bil je bog. Fizično sem ga slišal. In začel mi je govoriti odgovore na vsa vprašanja, ki sem mu jih postavil. In bilo jih je veliko.

Ne, nisem ga spraševal tega. Izbral sem vprašanja, ki so na globoki ravni resonirala z mojo dušo in na katera sem si resnično želel vedeti odgovore. Vprašanja, kot so: Kakšen je pravi način preživljanja življenja? Kaj je tisto, kar ljudem prinaša zdravje? Kaj nas ustavlja pred tem, da ne ustvarimo tistih življenj, za katera znotraj sebe čutimo, da smo jih sposobni ustvariti? Kako ljudje v resnici ustvarjamo? Kje živimo v iluzijah? Kaj je tisto, kar mislimo, da vemo, pa v resnici ne vemo? Spraševal sem ga življenjska vprašanja, katerih odgovori resnično spreminjajo svet.

Veliko je teh spoznanj. Za vsakogar je pomembno tisto, ki ga potrebuje. Vendar sem že po prvih pogovorih z bogom spoznal eno, ki lahko vsakomur spremeni življenje, če ga le razume. In sam sem ga nemudoma posvojil in začel živeti v skladu z njim. To spoznanje, ki mi ga je predal bog, je: »Vsi smo eno. Ljudje nismo ločeni med seboj. Kar narediš zase, narediš v resnici za druge. Če pomagaš drugemu, pomagaš sebi. Če se izneveriš drugemu, se izneveriš sebi.« Vem, da ima človek velikokrat občutek, da smo ljudje ločeni med seboj, a to je le iluzija, za katero so ljudje naučeni, da verjamejo. V resnici smo vsi eno. Ko bo človeštvo razumelo to, se lahko svet spremeni v obdobju ene generacije.

Sem srečen. A ne zaradi vsega naštetega, temveč zaradi tega, ker znotraj čutim samega sebe in svoje poti, po kateri hodim. Denar, ljudje… te ne naredijo srečnega. V letih potovanja po svetu sem spoznal veliko ljudi, ki imajo denar in ljudi okoli sebe, pa niso bili srečni. Na ulicah pa sem v času brezdomstva spoznal ljudi, ki niso imeli ničesar, pa so bili znotraj sebe mirni. Sreča je stanje, ko človek znotraj sebe preprosto čuti, kar je prav. Priti do teh občutkov in odgovorov ni enostavno, se pa da. In vsak lahko to naredi.

Ja, to je ena od stvari, ki jih učim. Predvsem pa bi rad ljudem pokazal, kako živeti izpopolnjeno življenje. Jim povedal, da bog ni nekdo, ki kaznuje in pogojuje, ampak je nekdo, ki jim bo v življenje prinesel absolutno vse, kar bodo zahtevali zase. Vendar morajo poznati ta proces ustvarjanja. Rad bi ljudi naučil, kako živeti svojo resnico in dovoliti drugim, da živijo svojo. Rad bi ljudem pomagal prepoznati iluzije, v katere verjamejo, in jim pomagal do lepšega življenja. In bog mi je podal vse odgovore na to.

Tako je. Slovenija je čudovita država s čudovitimi ljudmi, ki pa v tem obdobju potrebujete malce podpore in pravih odgovorov. K vam prihajam z izjemnim dvo-dnevnim seminarjem, ki ga bom v Evropi sploh prvič izvedel na tak način. Predal bom sporočila boga za prebujeno leto 2019 in druženja z vami se močno veselim.