Odbor za kulturo se je danes na zahtevo poslanske skupine Levica sestal na nujni seji, katere glavna tema je bila finančna podhranjenost in ogroženost slovenske filmske produkcije ter odhajanje mladih filmskih ustvarjalcev v tujino, kjer si skušajo za svoje delo pridobiti primerna plačila ter si hkrati zagotoviti neko frekvenco ustvarjanja, ki jim v Sloveniji ni zagotovljena. Uspešni mladi režiserji si namreč prihodnji film obetajo čez približno pet let.
Po besedah koordinatorja Levice Luke Meseca so za prikaz, kaj slovenski film zmore, v petek vse poslance odbora povabili na Liffe, na ogled filma Ne bom več luzerka v režiji Urše Menart. V filmu je v ospredju Špela, pripadnica generacije milenijcev, za katero je značilno, da so brez dohodkov, brez službe in brez sredstev. Špeli kot možnosti za prihodnost ostajata beg v tujino ali življenje luzerke doma, kjer ne bo nikoli uresničila svojih potencialov in sanj. Po besedah Meseca pa lahko film Ne bom več luzerka razumemo tudi kot »film o slovenskem filmu«.
Mesec je spomnil, da je leta 2011 država za filmsko področje predvidela proračun v višini 8,5 milijonov, medtem ko je Nacionalni program za kulturo (NPK) 2014-2017 predvidel 11 milijonov evrov na letni ravni. A v resnici proračun za film dosega komaj tretjino tega zneska, 4,5 milijona letno. »To nas ne postavlja le na rep Evrope, ampak tudi na rep nekdanjih jugoslovanskih republik - za nami sta le Kosovo in Črna Gora,« je opomnil in dodal, da v Sloveniji za film v povprečju namenimo 0,8 milijona evrov, medtem ko je ta znesek na Hrvaškem milijon evrov, v Italiji 2 milijona, na Madžarskem pa 2,4 milijona evrov.
Problem je tudi nedostopnost filmov
Današnji gostje so se dotaknili tudi zanemarjanja slovenske filmske dediščine. Režiser in igralec Metod Pevec je omenil, da sloviti film Nasvidenje v naslednji vojni, v katerem je nastopil, danes propada in je gledalcem nedostopen. Mesec je povzel oceno, da bi za digitalizacijo in restavracijo slovenskih filmov potrebovali deset milijonov evrov, Slovenski filmski center (SFC) pa je v ta namen v zadnjih letih od ministrstva prejel le 39.000 evrov. Pevec je spomnil, da so v društvu režiserjev letos pripravili tudi Nacionalni program za film.
Člani odbora so se na podlagi pričevanj številnih akterjev s filmske scene prepričali, da je stanje slovenskega filma dejansko slabo. Režiser in predsednik Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev Klemen Dvornik je izračunal, da ura njegovega dela na filmu znaša borih 70 centov. »Slovenski film se napaja predvsem na entuziazmu ustvarjalcev,« je poudaril. Režiserka animiranih filmov Špela Čadež, ki je za svoje filme v tujini prejela okoli 100 nagrad, pa je dejala, da se ob teh uspehih ob vrnitvi domov vsakič vpraša, kaj naj, saj zveste sodelavce lahko nagradi le z obvestilom, da bodo naslednji projekt delali s še manj denarja.
Tudi to je vzrok, zakaj slovenski filmski ustvarjalci bežijo v tujino. Tako sta se denimo znašla Olmo Omerzu, ki dela na Češkem, ali pa Mitja Okorn, ki deluje na Poljskem. Skorajda kot sramoto pa je svoj najnovejši dosežek predstavil Rok Biček (Razredni sovražnik, Družina), ki se mu je ponudila priložnost sodelovanja pri hrvaški ekranizaciji dela Črna mati zemlja pisatelja Kristiana Novaka, katerega budget je ocenjen na dva milijona evrov: »Na nek način mi je hudo, da sem se 'prodal', a verjamem in vem, da se bo v tej moji zgodbi prepoznal marsikdo.«
