Muzejsko oblikovanje je področje, kjer je Mojci Turk uspelo napraviti izjemne razstave in z njimi vplivati na širše razumevanje sodobnih zahtev, pričakovanj in oprem razstav v Sloveniji. Marjeta Mikuž iz službe za premično dediščino in muzeje je o njej zapisala: »Ko je v devetdesetih letih kot samostojna arhitektka prišla Mojca, je v muzejskem oblikovanju zavel svež, lahkotnejši, prijaznejši in inovativnejši veter. V muzeje je prinesla barve in tako težko pričakovani optimizem in humor, ki obogatita še tako resno tematiko.«
Študij arhitekture je sklenila z diplomsko nalogo Oblikovanje papirnega denarja, ki jo je leta 1991 odkupilo Ministrstvo za finance RS kot podlago za oblikovanje slovenskega tolarja. Po diplomi je delala na Inštitutu za oblikovanje pri Niku Kralju, nato v podjetju Iskra Delta. Po stečaju firme je delovala samostojno in zatem do leta 2018 delala kot kreativna vodja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.
Želi ujeti duh časa
Večinoma ustvarja muzejske postavitve razstav in spremljajočo grafiko. »Oblikovanje muzejske razstave je zame, arhitektko, ki se ukvarja z oblikovanjem vidnih sporočil, najbolj celostna naloga in največji izziv. Njena podoba namreč zajema oblikovanje prostora, njegovo grafično opremo ter dizajn spremljevalnih publikacij. Da o podnapisih ne govorim.« O svojem delu pravi, da je zelo kreativno in jo navdihuje, hkrati je radoveden človek, ki ga zanima zgodovina.
Njene zadnje najodmevnejše razstave so: Podobe družabnosti (Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2006), Duhovne kulture (SEM, 2006, stalna postavitev), Studijske zbirke Narodnega muzeja (2008, stalna postavitev), Take vojne si nismo predstavljali, (Triptih: Muzej novejše zgodovine Slovenije, Muzej novejše zgodovine Celje, Kobariški muzej, 2014), Moda v gibanju (SEM, 2015), 3 razstave na gradu Rajhenburg: Trapisti na Rajhenburgu, Slovenski izgnanci (1941–1945) in Ječe na gradu (2013–2015, stalna postavitev), Slovenci v 20. stoletju (Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2010–2018, stalna postavitev).
Izraz muzejsko oblikovanje (»museum design«) je v tujini povsem uveljavljen in pomeni specializacijo dela arhitekta – scenografa, ki mora poleg svoje strokovnosti poznati tudi osnove muzeologije in konservatorstva. »Zaradi ohranjanja razstavljenih muzejskih predmetov, ki so občutljivi na svetlobo, vlago, prah in so dostikrat nenadomestljivi in dragoceni, mora muzejski oblikovalec poznati nove tehnologije in načine razstavljanja, ki ne poškodujejo predmetov. Postaviti jih mora v privlačno in povedno okolje, da nazorno in nevsiljivo pripovedujejo svojo zgodbo,« pravi Mojca Turk.
Razstave, ki jih je oblikovala, so prejele več Valvasorjevih priznanj, Murkovih nagrad, nagrado arheološkega društva in Društva oblikovalcev Slovenije. Sodelovala je na številnih razstavah doma in v tujini. Sama zelo enostavno razloži svoj kreativni proces (kot da bi bilo res tako preprosto), da jo pri ustvarjanju vodi splošna ideja oblikovanja razstave – da oblika izhaja iz vsebine. »Vedno želim ujeti duh časa in vsebine z barvami, velikimi povečavami in s projekcijami. V manjši meri, predvsem zaradi omejenih finančnih sredstev, uporabljam sodobno digitalno tehniko.«
Umestitev razstav v grad
Vsaka postavitev stalne razstave je premišljena in zahtevna timska naloga kustosa in oblikovalca. Neprestano je pred njima zavedanje, da gre za dolgotrajno izložbo muzeja, ki je namenjena širši javnosti, kar je nekaj povsem drugega kot delo za specializirane občasne razstave, ki jih načeloma obiskuje bolj usmerjena ciljna publika. Obisk razstave mora biti doživetje, naracija vsebin mora biti jasna in enostavna. Razstavljene predmete mora oblikovalec umestiti v prostor v takšnem kontekstu, da zaživijo in vzpostavijo stik z obiskovalcem.
Na gradu Rajhenburg pri Brestanici je oblikovala tri stalne razstave na kar 550 kvadratnih metrih površine. Ena izmed njih, razstava Slovenski izgnanci (1941–1945), prikazuje nemške okupatorske politike med 2. svetovno vojno, s katero so želeli uničiti slovenski narod kot etnično enoto. Poleg ponemčevanja sta bila temeljna raznarodovalna ukrepa tudi germanizacija in izgon prebivalstva. Po načrtih naj bi izgnali od 220.000 do 260.000 Slovencev, kar je pomenilo izgon vsakega tretjega Slovenca, ki je živel na nemškem zasedbenem ozemlju.
Z oblikovanjem razstave je arhitektka želela poudariti nasilnost časa in množičnost deportacij. Vitrine so narejene iz surovega železa, ki je oblikovano v poudarjeno ostrih oblikah. Zamislila si je temne prostore in uporabila hladne, pretežno kovinsko modre barve. Množico izgnancev pooseblja postavitev 12 zelo ozkih in visokih vitrin, ki na prvi pogled skrivajo vsebino. Največje dragocenosti so izgnanci skrbno čuvali in jih ob vrnitvi prinesli domov, zato so razstavljene posredno, obiskovalec jih opazi šele, ko vitrine pogleda z druge strani.
Velik izziv je bilo umeščanje vsebine v grad, ki je spomeniško zaščiten in je bil med vojno prehodno taborišče za izgnance. Omejitve so bile drugačne kot v muzejih – razstavo je bilo treba prilagajati strogim zahtevam v obnovljenih prostorih.
