V Parizu so včeraj potekale zadnje priprave na jutrišnji sprejem več kot 60 državnih voditeljev, s katerim naj bi ob stoletnici začetka premirja na koncu prve svetovne vojne slavili mir ter počastili spomin na trpljenje vojakov in njihovo umiranje. Že danes se bo francoski predsednik Emanuel Macron srečal z nemško kanclerko Angelo Merkel na jasi ob železniškem vagonu, kjer je bilo 11. novembra 1918 (pa tudi 22. junija 1940) podpisano premirje. Včeraj pa se je Macron srečal z britansko premierko Thereso May, in sicer ob Somi, torej na območju neuspešne francosko-britanske protiofenzive v času bitke za Verdun, ko je leta 1916 padlo 72.000 Britancev.
Jutrišnja komemoracija s počastitvijo spomina na konec morije, v kateri je bilo ubitih devet milijonov vojakov in sedem milijonov civilistov, bo priložnost za dialog med voditelji številnih držav in vlad, morda tudi za reševanje kriznih žarišč. Še vedno pa ni jasno, ali se bosta v Parizu srečala ameriški in ruski predsednik, Donald Trump in Vladimir Putin, ki očitno še vedno ne vesta, ali sta prijatelja ali nasprotnika.
Skrb vzbujajoče vzporednice
Morda bi politični voditelji v Parizu s premislekom o prvi svetovni vojno in o Evropi po njej lahko z več distance in zato bolje razmislili o sedanjih razmerah v svetu. Zgodovina se ne ponavlja, a nekaj vzporednic je mogoče potegniti. Dejstvo na primer je, da je bil mir po prvi svetovni vojni zelo hitro okrnjen, ker ZDA, kjer se je tedaj kongres odločil za izolacionizem, niso hotele pristopiti k Društvu narodov, ki je zato postalo šibko. Zdaj se ZDA pod Trumpom umikajo iz mednarodnih ustanov. Evropa pa je znova obsedena z nacionalizmom in se je spet ujela v past populizma, pri čemer se je težko otresti misli, da so zdaj migranti prevzeli vlogo dežurnega krivca, ki so jo v tridesetih letih – ne le v Nemčiji – imeli Judje.
Pariški forum za mir, ki ga jutri organizira Macron in na katerem bo prvi govoril generalni sekretar ZN Antonio Guterres, je vsekakor priložnost, da se, sicer brez ZDA, okrepi mednarodno sodelovanje. Macron bo nato imel priložnost, da v svojem govoru nastopi proti nacionalizmu, ki je vodil do tako strašnega pobijanja v prvi svetovni vojni, ko je na bojiščih vsak dan v povprečju umrlo tisoč Francozov.
Polemika o Pétainu
Macron je namreč že v volilni kampanji za evropske volitve maja 2019. Za zdaj mu slabo kaže, tudi zato, ker je v tednu pred jutrišnjo slovesnostjo obiskal 17 prizorišč bitk v prvi svetovni vojni in naletel na več pasti. Najprej so mu jezni Francozi, ki jih je na tem romanju po severni in severovzhodni Franciji srečeval, očitali, da zvišuje davke na gorivo (ki se že brez tega draži) in s tem zmanjšuje njihovo kupno moč. Dokončno se je zapletel s tem, ko je v zvezi s prvo svetovno vojno izrekel nekaj pozitivnih besed o francoskem generalu in maršalu Philippu Pétainu, kolaborantu med drugo svetovno vojno. Teh nekaj besed je po vsej Franciji sprožilo veliko polemiko, v kateri so proti takšni relativizaciji Pétainovih zločinov (med drugim je Nemcem izročil številne Jude in dal pobiti zajete francoske partizane) ostro nastopili ne le na vodja radikalne levice Jean-Luc Mélenchon in nekdanji socialistični predsednik François Hollande, ampak tudi številni desničarski politiki, ki kot politični dediči Charlesa de Gaulla ostro obsojajo kolaboracijo.
Macron, ki hoče pred Francozi vedno znova nastopati kot učitelj zgodovine, si je očitno nepripravljen privoščil nekaj dvoumnosti, ki so jih politični nasprotniki takoj izkoristili. Prejšnji predsednik Hollande je o Pétainu na primer raje modro molčal. Pred njim je Nicolas Sarkozy – podobno kot pred 50 leti de Gaulle – dejal: »Toliko slave, kot gre Pétainu zaradi Verduna, toliko mu gre sramote zaradi Vichyja!« Pravzaprav je nekaj podobnega zdaj dejal tudi Macron. A v zadnjih letih je postalo splošno znano, kako zelo sta vichyjski režim in Pétain sodelovala pri deportaciji več deset tisoč Judov v Auschwitz. Slava pri Verdunu tako ne more biti več prava protiutež, prav tako več ne velja izgovor, da je bil Pétain senilen, kar je trdil še de Gaulle.
