Njegovi predniki so se v Ameriko preselili v začetku 20. stoletja, prišli pa so s Primorskega, zato je njegova najljubša slovenska jed jota. Trenutno raziskuje povezavo hrane in nacionalne identitete, zato je pravi, da nam razloži, kakšno potico jedo ameriški Slovenci.
Kako Slovenci v Clevelandu praznujete martinovo?»V Slovenskem narodnem domu priredimo večerjo in ples. Imamo narodnozabavni ansambel, domače jedi in seveda tudi vino. Cleveland je na vinorodnem območju in tam je nekaj slovenskih vinarjev. Nekateri njihovi predniki so pred sto leti s seboj v Ameriko prinesli celo trte.«
Postrežete gos ali raco?»Ne, ne, ni gosi. To ni naša tradicija v Clevelandu. Tipična martinova gostija pri nas se začne s piščančjo juho z jetrnimi in zdrobovimi cmoki. Potem postrežemo solato z oljem in kisom, se pravi ne po ameriško, temveč po slovensko pripravljeno solato. Temu sledita piščanec, pečen ali ocvrt, in rostbif ali nekaj svinjskega, recimo svinjska rulada ali pečena svinjina. Vedno postrežemo najmanj dve vrsti mesa. Za sladico je navadno potica, zavitek ali kremna rezina, a z limonovo kremo, mi temu rečemo limonove kocke. Taka je tipična banketna pojedina ameriških Slovencev.«
Kaj pa ameriški Slovenci skuhajo, če martinovo pojedino pripravijo doma?»Ni v navadi, da bi martinovo pojedino pripravljali doma. Za veliko noč ali božič naredimo večerjo doma, za martinovo pa nikoli. Sicer je tradicija, da za god doma pripravimo slavnostno večerjo, tisti, ki praznuje, pa dobi slivove ali marelične štruklje. No, moja mama ni marala štrukljev, tako da jih jaz nikoli nisem dobil.«
Recepti iz roda v rod
Ali bi lahko rekli, da je kakšna hrana značilna za vse ameriške Slovence ali ima vsaka družina svojo tradicijo, ki so jo predniki prinesli iz slovenskih krajev, od koder so prišli?»Pri tradicionalni hrani ameriških Slovencev ne moremo mimo nostalgije. Hrana nas povezuje z našo dediščino, otroštvom. Hrana je tudi tisto, kar nas definira in nas dela različne od drugih. Najraje pa ješ tisto, kar sta pripravljali mama in babica, in ta hrana mora biti pripravljena natančno tako, kot sta jo pripravljali onidve. Recimo moka mora biti enaka, kot jo je kupila babica. S tem se ohranja tradicija. Pri tem gre za spoštovanje vsebine. Jim Lah iz Minnesote recimo potico dela natančno tako kot njegova babica. Tako da to ni več le potica, temveč simbol. Kadar dela potico, si nadene bel predpasnik in si na glavo zaveže belo ruto ter moli za dobro potico, tako kot njegova babica.«
V kateri generaciji pa ta tradicija izgine?»Lahko rečem, da v četrti generaciji še vedno obožujejo tradicionalne recepte. Moja nečakinja ima še vedno recepte za kruh, potico in zavitek moje mame ter skoraj religiozno sledi tem receptom. Seveda potica ni preprosta za pripravo in je potrebna praksa. Organiziramo tudi tečaje priprave zavitkov in potice. Tečajev se sicer udeležujejo vse generacije, res pa je, da je med tečajniki morebiti več upokojencev. Verjetno se v starejših letih bolj z nostalgijo spominjajo jedi iz otroštva. Recimo prežgana juha – to je najpreprostejša juha, toda nekateri iščejo prav ta recept, ker se spomnijo, da jim je tako juho pripravljala mama.«
Si doma skuhate joto?»Seveda. Ker je jota malo preveč kmečka jed za restavracijo ali banket, si jo moram skuhati sam, tako kot jo je kuhala moja mama, z ječmenom in fižolom. Kislo zelje in repo je bilo vedno lahko dobiti, ker ju v kuhinji uporabljajo tudi drugi narodi, recimo Nemci.«
Potica z arašidovim maslom
Ali bi lahko kljub temu povedali, katera jed je najbolj značilna za Slovence v Ameriki?»Vedno se delimo na polentarje in tiste, ki jedo ajdove žgance. To je odvisno od tega, ali so predniki s Primorskega ali iz notranjosti Slovenije. Moji predniki so recimo s Primorskega in doma smo poznali le polento. Dolgo sploh nisem vedel, kaj so žganci. Vsem Slovencem pa sta skupni potica in kranjska klobasa. Nekatere jedi prilagodimo, predvsem zato, ker je slovenska kulinarika precej zapletena. S potico je tako, da jo nekateri pripravljajo z različnimi nadevi, recimo slano potico s špinačo in skuto. Obstaja tudi varianta ameriške potice z arašidovim maslom in marmelado, kar se zdi Slovencem v Sloveniji prav grozno. Toda mnogi pač uporabijo sestavine, ki jih imajo na razpolago.«
Ali obstaja med ameriškimi Slovenci tradicija nedeljskih kosil?»Skoraj ne, ker smo v Ameriki bolj mobilni in se težko vsako nedeljo zbere vsa družina. Če pa že, je na mizi kombinacija ameriških in slovenskih jedi. Navadno je ena takih jedi solata, ker smo res solatarji. Tudi v času posta poleg ribe strežejo zeljno solato z oljem in kisom, se pravi po slovensko, ne z ameriškim prelivom.«
Kranjska je slovenska
Ali je slovenska hrana omejena le na slovensko skupnost v Clevelandu ali jo morebiti jedo tudi Američani?»Začeli smo serijo slovenskih večerov, na katerih bomo predstavljali slovensko hrano. Pri nas sta bila že Leon in Valentina Pintarič iz gostilne Rajh, povabili bomo tudi druge slovenske kuharje in slovensko hrano predstavili ameriškim gurmanom. V zadnjih letih sem prvič opazil, da so se v ameriških restavracijah pojavile slovenske jedi. Najprej se je pojavila kranjska klobasa, občasno tudi potica. Bil pa sem tudi v restavraciji, v kateri so imeli žlinkrofe. Na splošno je v gastronomijo v ZDA trenutno vdrl trend nostalgije. Tako v restavracijah v ponudbo vključujejo jedi s tradicijami posameznih narodov. Bodisi da te jedi prihajajo iz osebnih nostalgičnih izkušenj kuharjev ali pa so te jedi pokusili kje drugje in so jim bile všeč. Tako so recimo zdaj v restavracijah zelo priljubljene poljske piroge, vse bolj pa tudi kranjska klobasa.«
Torej v ameriških restavracijah strežejo kranjsko klobaso?»V nekaterih. Sicer jo opisujejo različno, kot slovenian sausage, slovenska klobasa, ali pa kot kranska sausage. Redki sicer vedo, da so to klobase iz Slovenije.«
Sem prav razumela: ameriški Slovenci kranjsko klobaso imenujete slovenska klobasa? Se v čem razlikuje od kranjskih klobas v Sloveniji?»Da, rečemo jim slovenske klobase. Odkrito moram reči, da Slovenci, ki pridejo na obisk v Cleveland, pogosto rečejo, da so naše klobase boljše kot tiste v Sloveniji. Naše so mlete bolj na fino, saj ne maramo velikih kosov maščobe v klobasah. Nekateri imajo raje, da so močno dimljene. Sicer pa je vsebina podobna: dobro zmleto svinjsko meso, poper, sol, malo česna, nekateri dodajo žajbelj ali majaron. Slovenci želijo pristno slovensko klobaso. Lahko so za kuhanje ali so tako suhe, da so pripravljene za uživanje brez kuhanja. Imamo tudi posebne klobase, recimo riževa klobasa in krvavice, ki pa bi jih osebno jedel le enkrat na leto, ker je to res krepka hrana.«
V Clevelandu organizirate tudi festival kranjskih klobas, kajne?»Res je. Ravno pred kratkim smo spet imeli festival kranjskih klobas. V Clevelandu je trenutno šest mesarjev, ki jih pripravljajo. Najboljšo klobaso izbereta komisija in občinstvo. Kar pa zadeva mesnice, je tako, da imajo zelo lojalne kupce, ki tam kupujejo zato, ker je v isti mesariji klobase kupovala tudi njihova babica. Nekatere mesnice prodajajo tudi druge slovenske izdelke, recimo čaje ali radensko pa tudi piškote domačica in vegeto, ki sicer niso čisto naši, a jih imamo za naše.«
Stebra identitete slovenstva v Ameriki sta torej potica in polka. Kaj pa slovenščina? Jezik ni pomemben temelj identitete?»Ne. Sicer imamo tečaje, toda slovenščine skoraj ne uporabljamo več. Sem in tja morebiti kakšen stavek, pozdrav, frazo ali kletvico. Med seboj govorimo angleško. Amerika je kljub vsemu naš dom in odrasli smo z angleščino.«
Ko se pogovarjam s Slovenci po svetu, se velikokrat izkaže, da imajo ne glede na to, kje živijo, doma vsaj majhen vrt. Je to po vašem mnenju tudi del slovenske identitete?»O, seveda. Moja mama je imela vrt in na njem vedno dve vrsti fižola, visokega in nizkega, paradižnik, radič in solato. Tudi zdaj tisti, ki imajo prostor in čas, gojijo zelenjavo na svojih vrtovih.«
