Toda presenečeni boste, če razkrijemo, da Miha Slekovec prav nič ne pogreša ne burje ne morja. »Veste, dolgo sem jadral in zdi se mi, da sem se ga malo nasitil,« pojasni. V Izolo največkrat pride le poleti za dva tedna. Kot izurjen urbanist je torej prav primeren, da strokovno oceni spremembe v mestu, s pogledom od zunaj. A je priznal, da jih čedalje manj opaža: »Tudi napake, ki jih delajo, me ne motijo več.« Čeprav nekaj idej, kaj bi lahko naredili v mestu, vendarle ima. Denimo, da bi zapuščeno ladjedelnico spremenili v negovalno bolnišnico ali dom ostarelih. »Prečudovit, miren kraj je. In tam je bila nekoč že negovalna bolnišnica,« razloži.
Raje kot v Sredozemlju v srednji Evropi
Miha je že pred davnimi leti zapustil Izolo. Najprej je deset let živel v Ljubljani, ko pa je končal študij krajinske arhitekture, je odšel na magistrski študij iz urbanizma, prostorskega in ekonomskega razvoja na Tehnično univerzo v Darmstadtu, se pravi v predmestje Frankfurta. Čeprav je med študijem leto in pol živel še v Rimu, ga je Nemčija tako navdušila, da se je preselil nazaj. Želel je sicer živeti v Frankfurtu, a je hitreje našel službo v Stuttgartu. »Bolj kot mediteranski svet mi je všeč srednjeevropsko okolje,« je priznal. Morebiti je tako zato, ker so njegovi predniki iz celinske Evrope oziroma natančneje, babica je pol Čehinja. Z Mihovim dedom sta se preselila v Izolo, ker se je tedaj veliko gradilo, ded pa je bil gradbeni inženir.
Tako ni presenetljivo, da tudi Miho zanima urbanizem. Najbolj ga zanima ekonomski razvoj, tako da je že v času študija sodeloval pri raziskavi primerjave med življenjem v ruralnih in urbanih okoljih, še posebno o odhodkih in prihodkih gospodinjstev. »Izkazalo se je, da je bila razlika v prihodkih na podeželju in mestu v 19. stoletju popolnoma enaka kot danes: na podeželju zaslužijo deset odstotkov manj. Velika razlika pa je v odhodkih, saj na podeželju porabijo več denarja. V mestu lažje prilagodiš odhodke in prihodke, na vasi pa je manj izbire, pogosto je na voljo le ena trgovina.«
Tudi zdaj dela s številkami – v arhitekturnem biroju skrbi za nadzor izvedbene faze. »Zdi sem mi, da sem fazo idejnih zasnov že prerasel,« pravi. Dela pri veliko projektih, ki jih financira država. »Gradili smo univerzo, z nemško nogometno zvezo gradimo nov center in še nekaj drugih projektov za uživanje bi lahko rekli,« je dejal in razložil še, da so v Nemčiji javni razpisi malo manj zapleteni kot v Sloveniji. »Imajo pet različnih možnosti, kako izvedejo javno naročilo: od tega, da projekt objavijo in je odprt za vse, do tega, da lahko pokličejo le povabljene izvajalce. Včasih, če je manjša investicija, denimo prenova fasade vrtca, je veliko lažje, če pokličejo le nekaj lokalnih izvajalcev in vprašajo za ponudbe.«
V Nemčiji mu je všeč, da je vse strukturirano: ko se dela, se dela, ko si na dopustu, si na dopustu, če greš kam z vlakom, veš, da boš prišel pravočasno. Tudi Stuttgart mu je všeč, čeprav slovi kot industrijsko mesto: »Zelo zeleno mesto je. Ima mnogo termalnih vrelcev, obdano je z vinogradi, najboljši vini pa sta beli rizling in rdeči trollinger. Imajo res odlično opero in balet.«
Fino in zeleno industrijsko mesto
Sicer mesto zelo hitro raste. Stanovanjske probleme pa v zadnjem času pogosto rešujejo s stanovanjskimi zadrugami, se pravi, da mesto odstopi zemljišče, zadruga stanovalcev pa zgradi stanovanja. Nekaj stvari v mestu ga sicer moti, denimo to, da mesto nima obvoznice. Kar pa zadeva nemško industrijo, opozori, da si jo zelo napačno predstavljamo: »Njihove tovarne ne onesnažujejo več, ker so ugotovili, da se jim to ne izplača. Prav tako so v največjih tovarnah zelo iskana delovna mesta, saj dobro skrbijo za delavce – vsi imajo ergonomične stole, pazijo na zdravje delavcev, da ne delajo nenehno enakih gibov.« Delavci pa so tako Nemci kot priseljenci. Za mesto tako ali tako pravi, da je v njem več kot polovica priseljencev, od tega četrtina tujcev – največ je Italijanov, Portugalcev in priseljencev z Balkana, v zadnjem času je prišlo veliko Špancev, Turkov in Grkov. »Tudi begunci iz zadnjega vala so prišli v Stuttgart. Zagradili so jim montažne hiše z vrtovi za dvajset družin, s tem da so naseljeni po vsem mestu, pač tam, kjer je bil prostor.«
Pregovorno varčni Švabi
Miha Slekovec živi v sto let starih delavskih blokih v predelu Stuttgart West. Nima avtomobila, tako da nima težav s prepovedjo dizlov, ki so jo uvedli v mestu. V mestu je veliko različnih oblik izposojanja avtomobil po principu deljenja avtomobilov, kar poznamo tudi v Sloveniji, za zdaj v Ljubljani, Mariboru, Kranju in Murski Soboti. »Avtomobili so parkirani na različnih parkiriščih in si ga lahko izposodiš z aplikacijo. Na voljo so različni avtomobili, recimo večji za v Ikeo in črni luksuzni za podjetja.« Všeč mu je, da imajo v njegovi soseski sosedske festivale: »Vsaka ulica ima poleti svoj festival. Bloki, v katerih živim, imajo majhna dvorišča in na njih pogosto organizirajo garažne razprodaje.«
Seveda je tudi tam zdaj priljubljeno recikliranje. A Miha ob tem še pripomni, da so »Švabi tako ali tako zelo varčni«, s tem da je Stuttgart prestolnica Švabske oziroma zvezne države Baden-Württemberg, kar bi bil približek nekdanje Švabske vojvodine. »Že v Kölnu so drugačni, bolj zabavljači, predvsem pa zelo dobri trgovci. V Stuttgartu so izjemno delavni, kar pa zadeva varčnost, je tako, da vedno vzamejo drobiž do zadnjega centa, vedno trikrat premislijo, ali bodo kaj kupili, in zelo pogosto vprašajo za popuste.«
Ne glede na vso to všečnost Nemčije pa s soprogo zelo rada potujeta. Na medene tedne jo bosta mahnila v Mehiko. Mogoče tudi zato, da se naužijeta morja.
