Francoski predsednik Emmanuel Macron se je odločil, da bo ob stoletnici konca prve svetovne vojne praznoval mir, ne pa zmage, in da bo tako okrepil francosko-nemško prijateljstvo. Tako ne bo vojaške parade ob stoletnici začetka premirja 11. novembra, ko bodo v Pariz prišli voditelji 84 držav in vlad, med njimi predsedniki ZDA, Rusije in Slovenije Donald Trump, Vladimir Putin in Borut Pahor. Dan prej bo Macron na kraju podpisa premirja med silami antante in Nemčijo leta 1918 s kanclerko Angelo Merkel opravil simbolično spravo.
Samo ta teden bo Macron obiskal kar 17 prizorišč bitk med prvo svetovno vojno. Najprej je na severovzhodu Francije obiskal Morhange, kjer je 19. in 20. avgusta 1914 francoska vojska doživela hud poraz z več tisoč mrtvimi. Macron se namreč želi pokloniti žrtvam in ne slaviti francoske zmage. Toda francoski nacionalisti menijo, da je vendarle treba spomniti mlade na pogum francoskih vojakov in njihov uspešen boj. Pa tudi na to, da jih je na bojišču 1,4 milijona dalo svoje življenje. A ravno v tem na levici vidijo nesmiselnost vojne.
Začetek volilnega boja
V tem petdnevnem Macronovem romanju na območju nekdanje frontne črte se skriva tudi tveganje, da se ne bo znal odzvati, ko ga bodo na terenu Francozi spraševali na primer o povišanju cen goriva ali o tem, kam gre denar od povišanih davkov. Večina analitikov celo pravi, da je ta teden za Macrona odločilen. Če se mu v teh dneh ne bo uspelo približati Francozom, potem ko se je letos v stiku z njimi nekajkrat izkazal za preveč arogantnega, ga maja na evropskih volitvah čaka hud poraz. Predvsem bi se moral približati ljudem na podeželju in v manjših mestih, ki jih je doslej zapostavljal. Zlasti podeželje, kjer se veliko vozijo z avtomobili in kjer so dohodki nižji, so zdaj najbolj prizadele visoke cene goriva. Sicer pa se po vsej Franciji organizira pravo uporniško gibanje, saj bo 17. novembra blokada cest, kar podpira kar 78 odstotkov Francozov. Macron še vedno vztraja pri ekološki tranziciji in pravi, da raje bolj obdavči gorivo in manj delo.
Nauki iz preteklosti
Slovesnost 11. novembra v Parizu bo za Macrona priložnost, da bo pred voditelji držav in vlad vsega sveta nastopil proti agresivnemu nacionalizmu, bolezni modernega časa, ki je bila v vseh večjih evropskih državah glavni krivec za apokaliptično morijo 1914–1918 in ki se danes pojavlja med nasprotniki združene Evrope.
Že v nedeljo se je Macron srečal z nemškim predsednikom Frank-Walterjem Steinmeierjem. Tudi sicer zelo pazi, da ne bi užalil Nemcev. Pred enim tednom je o prvi svetovni vojni dejal: »Če smo zmagali v vojni, smo izgubili v miru. Ta zmaga je namreč vodila do pretiranega ponižanja Nemcev.« Zgodovinarji so si enotni, da so zmagovalci s krivičnimi pogoji premirja pred stotimi leti (ko še noben tuj vojak ni stopil na nemška tla) in potem z nadvse ponižujočim versajskim mirom junija 1919, ki je tako rekoč ukinil nemško vojsko, ustvarili razmere, ki so peljale v drugo svetovno vojno. K temu je največ prispevala Francija oziroma njen protinemški nacionalizem, ki se mu niso mogli upirati njeni tedanji voditelji.
Francija je s svojim megalomanskim nacionalizmom ustvarjala nestabilnost v povojni Evropi tudi na tak način, da je ob tem, ko se je hotela vrniti v čas Napoleonove hegemonije, postala edini pravi porok novih meja in nove evropske ureditve, to je vseh mirovnih pogodb, tudi versajske. Ko bi bilo treba od srede 30. let braniti to novo evropsko ureditev, pa tega ni hotela ali zaradi svoje šibkosti preprosto ni mogla narediti. Leta 1938 je Hitlerju dovolila priključitev Avstrije in Sudetov ter razkosanje Češkoslovaške, tudi po nemškem napadu na Poljsko 1. septembra 1939 pa njena vojska ni zares posredovala. Pravzaprav se tudi danes včasih zdi, da se Francija napihuje kot žaba iz Ezopove basni.
