Sledilec predsednikovih poti

Med njimi je bil tudi sudanski predsednik Omar Al Bašir, ki ga sicer Mednarodno kazensko sodišče (ICC) že vse od leta 2009 išče z mednarodnim zapornim nalogom zaradi sumov zagrešitve vojnih zločinov in genocida v Darfurju. Mirno se je sprehajal po Istanbulu in se slikal z drugimi visokimi gosti. Britanskega pravnika Oliverja Windridgea, ki je specializiran za kazensko pravo in pravo človekovih pravic, ta obisk ne bi smel presenetiti. Skupaj s sodelavci nekdanji zaposleni na Mednarodnem kazenskem sodišču za Ruando in na Mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo že vrsto let zbira podatke o vseh Baširjevih poteh v tujino. Iz medijskih poročil, dosjejev varnostnega sveta in najav tujih vlad je v projektu Mapping Bashir sestavil dolg seznam poti sudanskega predsednika v tujino. V kar 33 držav se je obdolženi podal brez težav in pomislekov. Na zasebne in državniške obiske ali pa na posamezne konference je potoval večinoma v Afriko in v bližnjevzhodne države. Podatki kažejo, da je v prvih letih po izdaji naloga za prijetje še previdno potoval po svetu, sčasoma, ker ga niso prijeli, pa je postajal vse bolj drzen. Največkrat je odpotoval v Etiopijo, Savdsko Arabijo in Katar, ki sicer niso podpisnice statuta Mednarodnega kazenskega sodišča. Tam se ni bal, da bi ga lahko pričakali z nalogom za aretacijo. A precej bolj bode v oči dejstvo, da je kar 35-krat odpotoval v devet držav, ki bi bile kot podpisnice statuta dolžne ukrepati v skladu z zapornim nalogom ICC. Med temi podpisnicami statuta sodišča se je največkrat sprehajal po Egiptu, Združenih arabskih emiratih, Eritreji in Kuvajtu. Kot je Windridge pojasnil v pogovoru za Observer, je še vedno prepričan, da je ICC lahko učinkovito, kljub temu pa priznava, da ti podatki postavljajo več vprašanj o delovanju mednarodne skupnosti. »Mišljeno je bilo, da bo oseba, za katero je bila izdana tiralica, v primeru, če bo zapustila svojo domovino, v tujini aretirana. V najslabšem primeru bi z zelo omejenimi ali nikakršnimi možnostmi potovanja ostala prikovana v domovini. Postala bi mednarodni izobčenec. A z Baširjem je popolnoma drugače. Aretacija in sojenje aktualnemu šefu države sta precej bolj zapletena zadeva, kot se je sprva mislilo.«