Nova raziskava, ki je bila objavljena v znanstveni reviji Canine Genetics and Epidemiology (Pasja genetika in epidemiologija), je pokazala, da je življenjska doba labradorcev, ki so čokoladne barve, krajša od življenjske dobe labradorcev drugih barv. Raziskavo, v kateri so analizirali vzorce, ki so jih dobili od 33.320 labradorcev, registriranih v Veliki Britaniji, so opravili na Univerzi v Sydneyju v Avstraliji v sodelovanju s Kraljevo veterinarsko univerzo v Londonu. V njej so ugotovili, da so čokoladno rjavi labradorci bolj nagnjeni k zdravstvenim problemom, kot so čezmerna teža, vnetja ušes in druge bolezni, do tega pa naj bi prihajalo zato, ker je gen, ki je odgovoren za čokoladno barvo, recesiven, zaradi česar vzreditelji psov, če hočejo dobiti čokoladno rjave mladiče, za parjenje potrebujejo tako čokoladno rjavo samico kot čokoladno rjavega samca.
Zaradi vedno večjega povpraševanja po tej barvi labradorcev se krči genski bazen, s tem pa se povečuje tudi možnost genskih bolezni. Težave se kažejo v tem, da čokoladno rjavi labradorci ne dočakajo 11 let, povprečna življenjska doba za labradorce drugih barv pa je v Veliki Britaniji 12,1 leta, medtem ko je vsak deseti labradorec tudi predebel, zlasti če je samec.
Kako velik je problem, še ne vedo natančno
Paul McGreevy, profesor s sydneyjske univerze, je rezultate raziskave pospremil s sklepom, da povezava med barvo dlake in boleznimi lahko odseva nepovratne posledice tega, da vzreditelji med sabo parijo živali z določenim pigmentom. »Vzreditelji, ki želijo dobiti to barvo, bodo pogosteje parili samo labradorce, ki imajo gen za čokoladno barvo dlake. Skrčen genski bazen, ki nastane zaradi tega, pa vključuje večje število genov, ki so nagnjeni k težavam kože in ušes.« Prav vnetje ušes naj bi bilo poleg prevelike teže ena največjih zdravstvenih težav čokoladno rjavih labradorcev, ni pa nujno, da je raziskava pravi pokazatelj tega, kako resen je lahko ta problem.
Vzorci so bili pridobljeni od labradorcev, ki so obiskali veterinarsko ambulanto, tako da je iz analize »ušlo« kar nekaj živali, je pa to vseeno prva študija, ki vključuje veliko število labradorcev in podatkov, ki so bili zbrani na več sto veterinarskih klinikah v Veliki Britaniji. »Labradorci so nagnjeni k veliko boleznim, a manjkajo točne informacije o tem, kako pogost je določen zdravstveni problem v splošni pasji populaciji,« je povedal McGreevey in dodal, da raziskava vseeno daje informacije lastnikom labradorcev, na katere težave naj bodo pozorni.
