Pred časom je tudi slovenska družbena omrežja ganil zapis anonimnega veterinarja iz Južne Afrike, ki lastnikom hišnih ljubljenčkov razlaga, da živali v času umiranja »ne razumejo, zakaj ste jih zapustili«. »Prosim, da jih ne pustite same,« se je glasilo sporočilo, »ne dovolite, da zapustijo ta svet v sobi, polni tujcev, ki jim niso všeč.« Prav tako je v sporočilu, ki ga je komentiralo več kot 4000 ljudi, delilo nekaj več kot 87.000, šokiral z besedami, da umirajoča žival s pogledom po prostoru išče svojega lastnika. »Ne bodite strahopetci in naredite edino, kar je prav – bodite z njimi do konca.«
Pod stresom tudi veterinarji
O tem, kakšen odnos do evtanazije imamo pri nas, smo povprašali Petro Hodnik, dr. vet. med., iz veterinarske ambulante Buba, ki opaža, da večina lastnikov, ki pripeljejo žival k njim, ostane s svojim ljubljenčkom do konca. »Biti zraven ali ne je osebna odločitev in nekateri tega ne zmorejo, kar je povsem razumljivo,« pove Petra Hodnik. »Menim, da je za žival bolje, da je lastnik navzoč, čeprav je to zelo težko. Žival vsekakor čuti strah in negotovost, zato je prisotnost lastnika zanjo pomirjujoča. Lastnikom polagam na srce, naj dobro premislijo, preden se odločijo ne biti zraven, da pozneje ne bi obžalovali dejanja, da so svojega ljubljenčka zapustili v težkem trenutku slovesa.«
Vsak lastnik drugače doživlja slovo. »Žalovanje je proces, ki je za vsakogar drugačen. Tu ni navodil, kako naj bi človek čutil, kako naj bi se obnašal. Nekateri potrebujejo dolgo časa, da prebolijo izgubo. Drugim pomaga, da svoj nenadoma prazen dom takoj zapolnijo z novo srečo na štirih tačkah,« pove sogovornica, ki prav tako opaža, da se vse več lastnikov odloča tudi za kremiranje svojega ljubljenčka, da premagajo izgubo in ohranijo spomin na posebno prijateljstvo.
Dovolj časa za slovo
Seveda je za vsakega posameznika odločitev, kdaj je pravi čas, da žival evtanaziramo, zelo težka. Pri tem ima veterinar zelo pomembno vlogo, da s svojim strokovnim znanjem oceni in lastniku pove, kdaj je napočil trenutek, ko je to za žival primerna rešitev. Po drugi strani se na tej točki tudi veterinarji soočajo s precejšnim stresom. »Predvsem ko gre za etične dileme, kot denimo dejstvo, da za žival obstaja zdravljenje, pa se lastnik zanj ne odloči zaradi stroška, ali ko je žival hudo bolna in zdravljenje podaljšuje trpljenje, lastnik pa ne želi evtanazije, ampak nadaljevanje lajšanja zdravstvenih težav,« pove sogovornica. »Tu je definitivno tanka meja in vsak si sam interpretira, kaj je prav in kaj ne.« Veterinar lahko poda objektivno mnenje o zdravstvenem stanju in smiselnosti evtanazije, odločitev pa na koncu vedno sprejme lastnik. »In pogled na to je za vsakega posameznika lahko zelo drugačen. Kljub temu da je to težka odločitev, smo lahko hvaležni, da ta možnost za naše živali obstaja.«
Postopek evtanazije ni hiter, saj pacienta v veterinarski ambulanti vedno najprej pomirijo. Ko začne pomirjevalo delovati, žival zaspi in se popolnoma sprosti. »Nato pripravimo vse potrebno za poglobljeno uspavanje, tako imenovano narkozo, ko žival popolnoma izgubi zavest, šele nato se da sredstvo za uspavanje, ki šele po nekaj trenutkih ustavi srce in dihanje,« pove sogovornica, ki omeni, da je ta čas v veliki meri odvisen tako od posamezne živali, časa med pomiritvijo in narkozo ter od lastnika, ki potrebuje čas, da se poslovi.
