Ko sodnica po ekspresnem postopku ugodi očetu in skrhano družino prepusti njeni vsakdanji resničnosti, film krene po povsem drugi poti. Nabuhlo besedičenje se umakne bistveno bolj povedni neverbalni govorici družinskih članov: igri pogledov, zakrčenih teles, razbesnelih obrazov. Replike usahnejo, pomenskost pa se zgosti v trenutke tihe groze, hromečega strahu, srepih pogledov, komaj zaznavnega trepeta in zadržanih dihov sina, ki je prepuščen zatajenemu očetovemu nasilju. Legrand skozi sosledje povsem vsakdanjih situacij počasi, nevsiljivo in povsem brez kakšne dramatične filmske glasbe skozi drobne detajle gradi napetost, ob kateri se v gledalcu počasi dviguje dušeče nelagodje, kljub temu pa dogajanje ves čas drži v območju realizma, zanašajoč se predvsem na izrazno moč svojih izvrstnih igralcev.
Skozi pripoved gledalca vpne v zagatnost situacije in razkrije tipično dinamiko disfunkcionalne družine v primežu nasilnega očeta. Mož v svoji ranjeni narcisistični egocentričnosti vse bolj drsi v norost, žena se mu sicer postavlja po robu, a s previdnostjo nekoga, ki se dobro zaveda moči svojega krvnika in šibkosti sistema, ki ji ne uspe zagotoviti ustrezne zaščitite, hči beži od doma in resničnosti v objem svojega fanta, mali Julien (izjemni Thomas Gioria) pa postane ujetnik očetovega srda, orodje njegovih manipulacij, žogica med dvema ognjema. Pozicija pat, s katero se lahko identificira marsikatera žrtev družinskega nasilja.
Legrandovo stopnjevanje napetosti je tako mučno in tako otipljivo, da se zdi konec že skoraj katarzičen, odrešilen, pa naj bo še tako grozljiv. Najhujša groza tiči v trepetanju, v neprestanem strahu, negotovosti, napetosti. V zavedanju, da si v tem peklu sam in boš zaščite deležen šele po tem, ko bo tvoj krvnik do kraja poblaznel in izgubil nadzor nad svojim ravnanjem, da bo na tebi pustil jasne sledi svojega nasilja. Presenetljivo zrel, zasluženo nagrajen prvenec režiserja, od katerega lahko v prihodnosti še veliko pričakujemo.
