Mladi filmski kritiki in kritičarke iz vzhodne Evrope, ki so med varšavskim filmskim festivalom sodelovali na že tradicionalni kritiški delavnici pod pokroviteljstvom mednarodne zveze filmskih kritikov FIPRESCI, so na odru prvi razgrnili transparente z geslom #FreeSentsov, pod katerim poteka kampanja za izpustitev krimskega režiserja Olega Sencova, ki so ga ruske oblasti zaradi nasprotovanja ruski priključitvi Krima z obtožbo terorizma obsodile na dvajset let zapora. Mednarodna javnost je obtožbe enoglasno označila za izmišljene. Sencov, zaprt v kazenski koloniji na skrajnem severu Rusije, je maja začel gladovno stavko in zahteval izpustitev vseh ukrajinskih političnih zapornikov v Rusiji; nedavno se je v medijih pojavila novica, da se »bliža koncu«, pred nekaj dnevi pa so ruski uradniki sporočili, da je stavko končal. Sencov, za katerega je zdravnik ocenil, da ima zaradi škode, ki jo je njegovemu telesu povzročila gladovna stavka, le še 50 odstotkov možnosti, da preživi, je izjavil, da so ga začeli prisilno hraniti. Zahtevi kritikov se je pozneje pridružila tudi mednarodna žirija.
Glavna nagrada Albancu
Žirija je glavno nagrado festivala podelila albanskemu režiserju Bujaru Alimaniju za film Delegacija. Minimalistična, a učinkovita drama, postavljena v zadnje dni albanskega komunističnega režima, o kateri smo že poročali, je tako dobila varšavski grand prix za najboljši film v tekmovalnem programu in nagrado ekumenske žirije. Med filmi mladih režiserjev – torej prvi ali drugi celovečerni film – je bil nesporni zmagovalec grški film Njeno delo režiserja Nikosa Labôta, pripoved o neizobraženi ženski, ki se kljub nasprotovanju moža in okolice prvič v življenju zaposli. Junakinjo Panajoto hkrati zatirajo institucije grške patriarhalne družbe in sodobnega neoliberalnega kapitalizma, režiser pa je v primerjavi s tistimi, ki so v minulem desetletju na vrhuncu grškega čudnega vala snemali ekscentrične, samosvoje filme, nekoliko bolj konvencionalen, a vseeno ohrani tipično odmaknjen pogled na disfunkcionalno sodobno grško dejanskost; zanimiv je tudi črni humor, skozi katerega so tudi najbolj moreče ali tragične usode oseb v filmu videti nekako komične.
Na presečišču kritike sodobnih gospodarskih sistemov, ki zaslužek vselej postavljajo pred delavce-potrošnike, je tudi estonsko-finski film Att sminka en gris režiserja Johana Karrenta, ki je dobil nagrado za najboljši dokumentarni film. Naslov, ki pomeni »šminkati pujsa«, je švedski idiom, ki pomeni olepševati, slabo stvar predstavljati kot dobro. Film vzame za iztočnico zgodbo o računovodkinji, ki je svojim strankam redno kradla velike vsote denarja, ker je bila zasvojena z igrami na srečo. Preden so jo razkrinkali, jim je skupaj ukradla že 800.000 evrov, ki jih je porabila v kazinu PAF (Play With Friends), ki pa denarja oškodovancem ni hotel vrniti. Podjetje PAF ima na otočju sicer licenco za monopol, zaslužek od iger na srečo pa se steka v državno blagajno. Režiser v filmu pokaže, da največ igrajo upokojenci, bolniki, ljudje z nizkimi prihodki in brezposelni, igralnice pa njihovo zasvojenost izkoriščajo denimo tako, da posebne ponudbe predstavljajo ravno na dan, ko pridejo nakazila socialne pomoči. Film se ne zadovolji zgolj s tem, da bi predstavil okoliščine senzacionalne zgodbe, ki je pred nekaj leti pretresla in osupnila Finsko – četudi je ta že sama po sebi izredno zanimiva –, ampak se zakoplje globoko v sistemsko ozadje problematike.
