Ni ga mogoče videti iz vesolja, ga je pa mogoče videti iz letala. Ni najdaljši na svetu, je pa eden najdaljših med njimi. Novi gradbeni podvig Kitajske morda ne dosega Kitajskega zidu, je pa zagotovo impresiven dosežek, ki ga bo še nekaj časa težko prekositi. Gre za most, ki povezuje hongkonški otok Lantau in igralniško meko Macao z mestom Zhuhai v celinski Kitajski ter je najdaljši most čez morje in šesti najdaljši most na svetu.
Dolg je 55 kilometrov in ga večina poteka nad vodo, 6,7 kilometra pa tudi pod njo. Most namreč prekinja podvodni predor, s katerim so se želeli izogniti gostemu morskemu prometu v delti Biserne reke, leži pa med dvema umetnima otokoma, ki obsegata po 100.000 kvadratnih metrov.
Pol ure vožnje namesto treh
Most je stal 17 milijard evrov, končan pa bi moral biti že pred dvema letoma. Začeli so ga graditi leta 2009, za promet pa ga bodo odprli jutri. V tem času so zanj porabili 420.000 ton jekla, kar je 4,5-krat več, kot ga je bilo potrebnega za most Golden Gate v ameriškem San Franciscu, oziroma toliko, da bi z njim lahko zgradili 60 Eifflovih stolpov. Zdržal naj bi 120 let ter prenesel potres z magnitudo 8, supertajfun, udarec ogromne tovorne ladje in veter, ki piha z močjo 340 kilometrov na uro.
»Ta most ni samo megatransportna infrastruktura, ki so jo skupaj zgradili Guandong, Hongkong in Macao. Gre za sodelovanje, ki se bo okrepilo v smislu trgovanja, financ, logistike in turizma,« je na tiskovni konferenci, na kateri je najavil odprtje mostu, minuli konec tedna povedal sekretar za promet v Hongkongu Frank Chan. Poudaril je, da se bo potovalni čas med mesti skrajšal za 60 odstotkov, saj bo vožnja med Hongkongom in Macaom oziroma Zhuhaijem namesto treh ur trajala pol ure, pot od hongkonškega letališča do Zhuaia pa bo opravljena v 45 minutah.
29.000 vozil na dan?
Vendar pa vožnja čez most vseeno ne bo tako enostavna in dostopna, kot je vožnja čez most med švedskim Malmöjem in danskim Københavnom. Lastniki osebnih vozil v Hongkongu bodo morali zanjo imeti posebno dovoljenje, kar pomeni, da bo večina od njih prisiljena parkirati svoj avto v hongkonškem pristanišču, nato pa presesti na avtobus ali najeti poseben avto. Potnike bo čez most od pristanišča do pristanišča 24 ur na dan prevažal poseben avtobus, ki bo med tremi mesti v prometnih konicah vozil vsakih pet minut, ob drugih urah vsakih deset do petnajst minut, ponoči pa na 15 do 30 minut, mogoče pa bo kupiti tudi vozovnice pri nekaterih drugih avtoprevoznikih, ki bodo potnike pobirali na različnih lokacijah omenjenih mest. Koliko ljudi bo uporabljajo most, kitajska vlada še noče ocenjevati, v preteklosti so omenjali, da naj bi se do leta 2030 po njem peljalo do 29.000 vozil na dan.
Kritikov mostu ni malo
Kitajska vlada ocenjuje, da bo most omogočil tesnejšo povezavo v tem delu južne Kitajske, kjer v enajstih mestih živi skupno okoli 68 milijonov ljudi. Mesto Hongkong, ki je prispevalo velik del denarja za njegovo gradnjo, čeprav se samo spopada z naraščajočo revščino in pomanjkanjem neprofitnih stanovanj, pa nad njim ni tako navdušeno. Kot prvo se bojijo, da bodo z njim, čeprav imajo neodvisno sodstvo, pristali samo še pod večjim vplivom kitajske vlade, kot drugo si večje povezanosti z Macaom in Zhuhaijem niti ne želijo, kot tretje pa se otepajo tudi prevelikega navala turistov. Že zdaj jih namreč v Hongkong pride 56,7 milijona na leto, kar je precej več, kot imajo turistov nekatere evropske države, ki so veliko večje od Hongkonga.
V zrak so skočili tudi okoljevarstveniki. Čeprav sta stolpa nad mostom oblikovana tako, da spominjata na delfina, s čimer naj bi počastili bele delfine, ovinkasta cesta pa se poklanja kači, beli delfini od mostu v resnici niso imeli nobene koristi, kvečjemu škodo. Število belih delfinov, ki živijo v delti Biserne reke, se je s širitvijo Hongkonga, tamkajšnjega letališča in rastjo drugih mest nevarno zmanjšalo, most pa bi lahko pomenil celo njihov dokončni propad. Vlada je, da bi jih zaščitila, sicer zgradila več morskih parkov, a je po mnenju okoljevarstvenikov verjetno že prepozno za to, prepozno pa je tudi za nekaj ljudi, ki so sodelovali pri gradnji mostu. Devet jih je umrlo, 270 je bilo poškodovanih, nesreče pa so se dogajale predvsem zaradi padcev z velike višine in pomanjkanja delovne sile, ki je na Kitajskem glede na to, da tam živi več kot 1,3 milijarde ljudi, res ne bi smelo primanjkovati.
