V času varšavskega festivala na poslopju vrhovnega sodišča še vedno visi ogromen prapor, na katerem piše »Konstytucja« (Ustava). Gre za protest proti neustavnim upokojitvam vrhovnih sodnikov, ki so poleti nastopile v okviru čedalje ostrejšega političnega nadzora nad sodnim sistemom s strani vladajoče stranke PiS.
Minuli mesec je pretežno katoliško državo pretresel film Kler režiserja Wojciecha Smarzowskega, prikaz poljske duhovščine, ki temelji na osebnih pričevanjih. Film, ki je presegel vse rekorde obiska, duhovnike prikaže kot pokvarjence, alkoholike in »prešuštnike«: eden izmed njih svojo ljubimko prepričuje, naj splavi, drugi je obtožen spolne zlorabe otroka, tretji je vpleten v korupcijo in izsiljevanje, medtem ko nadškof sklepa posle s politiki in mafijci.
Mlačna stališča umetnikov
Če Kler poljsko družbo prikaže kot pasivno in naivno, s tem pa soodgovorno za opisano stanje, potem je med letošnjimi poljskimi filmi, ki jih prikazujejo tudi na festivalu, zagotovo izjema. Razen celovečerca Naša mala PoljskaMateja Bobrika, ki naklonjeno obravnava tujce, se zdi, da sodobni poljski film namesto prevpraševanja ali kritike vladajoče politike raje ubira varnejše poti in se zateka v apolitično estetiko.
Podobno bi lahko rekli za festival. Po besedah direktorja Stefana Laudyna ta še vedno prejema zadostno finančno podporo in ne doživlja nikakršnih političnih pritiskov. Vendar je ob tem treba povedati tudi, da z izjemo direktorjevega uvodnega nagovora, ki je hkrati vključeval kritiko kulturne politike in nekam konservativno zagotovilo, da bodo kljub gibanju za spolno enakost na prireditvi še naprej uporabljali izraz »gledalec« za oba spola, festival praviloma ne zavzema jasne politične drže – in zato, tako Laudyn, v svoj program uvršča filme tako za leve kot za desne gledalce.
Seveda bi bilo na kulturnem dogodku napačno zahtevati političnost za vsako ceno. Vendar se zdi, da medlost, ki jo trenutno izkazujejo tako organizatorji festivala kot tudi poljski filmarji, ni zares v stiku z resničnostjo ter občutji Poljakov in Poljakinj. Neskladje je na površje silovito izbruhnilo lani, ko se je obupani državljan med festivalom v protest proti vladajoči poljski politiki zažgal pred osrednjim poslopjem – Palačo kulture in znanosti.
Preseganje preteklosti
Vsaj letos je zato tiste drznejše filme, ki presegajo meje ustaljenega filmskega pripovedovanja tako v vsebinskem kot oblikovnem smislu, v veliki večini najti v mednarodnem programu. Med posebnimi projekcijami je bil francoski film Les chatouilles (Žgečkanje), izjemno intimen film režiserke Andrée Bescond. Film je s sorežiserjem Ericom Métayerjem posnela po svoji boleči izkušnji spolne zlorabe v otroštvu, zlomu v odraslosti in procesu psihoterapije, skozi katerega je nazadnje zbrala pogum, da je o zlorabi povedala ljudem okoli sebe. Andréo Bescond je družinski prijatelj začel zlorabljati pri osmih letih pod pretvezo, da se le igrata, njeno mamo, ki mu je bila vselej naklonjena, pa je namesto za hčer skrbelo, kako bo prestal zapor in kaj bodo glede razkritja rekli drugi ljudje. Žgečkanje je izjemno samosvoj, čustven film, kar je hkrati njegova prednost in slabost, saj nekateri liki delujejo enodimenzionalno, izrazne tehnike pa so v film pogosto prenesene neposredno iz psihoterapije – a ga prav to v končni fazi naredi za edinstveno in katarzično filmsko doživetje.
S preteklo zgodovino komunizma v vzhodni Evropi se letos ukvarjata dva filma: Delegacija albanskega režiserja Bujarja Alimanija in X-Izkoriščeni madžarskega režiserja Károlya Ujja Mészárosa. Slednji je postavljen v sodobno Budimpešto in zasnovan kot skandinavski kriminalni triler. V ozadju umora, ki ga preiskuje policistka Éva, je resnični krivec politika, a ne sodobna – kar je glede na trenutno dogajanje v Orbanovi Madžarski najbrž nekoliko presenetljivo. Namesto tega Mészárosev film, ki ga je podprl tudi Madžarski filmski inštitut, razlog za težave išče v komunistični preteklosti države. Albanska Delegacija, ki je postavljena v leto 1990, se tega loti veliko bolj učinkovito. Medtem ko nekdanji režim propada in se država vsaj nominalno začenja demokratizirati, v filmu Tirano obišče evropski delegat, ki naj bi se prepričal o uspešnosti sprememb. Kot pričo o zmernosti vladajočega režima oblasti zato vpokličejo nekdanjega disidenta Lea, profesorja, ki je že dolga leta politični zapornik. Kljub temu da je zasnova filma jasno družbenopolitična, dramatični elementi slonijo na posameznih likih, ki s svojo prepričljivostjo dokazujejo, da vsako zatiranje v končni fazi sloni na ljudeh, ki so del sistema.
