Ideja, da bi po Novi Gorici, ki šteje vsega skupaj 71 let, pripravili zgodovinsko pot, se je mnogim zdela vprašljiva. A ko začne Blaž Kosovel, pobudnik zgodovinske poti po mestu, nizati zanimive utrinke, pikantnosti in podrobnosti iz mestne zgodovine, dileme ni več. »V Novi Gorici se večkrat ponavlja, da je to mlado mesto, mesto brez zgodovine. A že na prvem vodstvu se je izkazalo, da so celo Novogoričani za nekatere stvari slišali prvič,« pripoveduje Kosovel. Kot član Društva humanistov Goriške je v preteklosti že posnel šest dokumentarnih filmov o novogoriški zgodovini, odslej pa bo po mestu vodil tudi skupine.
Kosovel sprehod po Novi Gorici slikovito opiše kot pot od ideje o socialistični izložbi, ki naj bi sijala proti Zahodu, mimo njene preobrazbe v kapitalističen svet zabave do končnega skupnega Trga Evrope. Začne jo pri maketi mesta na Bevkovem trgu in tam pojasni, zakaj je Nova Gorica tako čudna in zakaj je njen tloris ob vseh možnostih zgraditi simetrično obliko mesta na koncu postal tako razmetan.
Zgradili le 11 stavb po prvi Ravnikarjevi zamisli
»Po šestih ruskih blokih bi jih morali naslednjih šest zgraditi zrcalno čez mestno hišo. A ker so pred tem raje zgradili še štiri bloke na Rutarjevi ulici, se je prvotna zamisel o tlorisu Nove Gorice podrla. Iz načrta arhitekta Edvarda Ravnikarja so na koncu zgradili le 11 zgradb,« pripoveduje. Na poti mimo Ravnikarjevih prvih ruskih blokov pove, da so se prvi stanovalci vanje naselili leta 1950, prišli so iz okoliških odročnih vasi in nekateri zaradi nevajenosti mestnega življenja v sobe na začetku namestili celo prašiče in krave.
Ko je zmanjkalo denarja, da bi Nova Gorica postala socialistična izložba, se je začela spreminjati v paradoks: v kapitalistično igralniško mesto. »Prvi hotel Park je že imel nočni klub, ki je vabil Italijane k nam, ker tam ni bilo možnosti odpreti nočnega kluba. To so bili naši prvi turisti,« pripoveduje Kosovel ob hotelu Park in prvem mestnem sprehajališču, ki je teklo vzdolž Delpinove ulice. Ob njej so zrasli prva trgovina, pekarna, kavarna, tržnica in frizerski salon. »To je bila najkrajša pot, po kateri so graditelji Nove Gorice prihajali na gradbišče. Še danes to ostaja nekakšno sprehajališče in še danes se na tej ulici obešajo osmrtnice za umrlimi Novogoričani,« razloži vodnik.
Prvič na zemljevid zarisali meje pokopališča
Zgodovinska pot nato pelje čez nekdanje goriško pokopališče. Na zemljevidu, ki spremlja popotnika po zgodovini Nove Gorice, je prvič jasno in brez sramu pred zgodovino prikazano, kateri predeli mesta stojijo na nekdanjem pokopališču. Raztezalo se je pod celotnim njegovim središčem, kjer danes stojijo Trg Edvarda Kardelja, Bevkov trg, Eda center, nebotičnik in avtobusna postaja. Na pokopališču naj bi bilo v preteklosti pokopanih več kot 28.000 ljudi, kar je več, kot jih danes prebiva v mestu. Danes nanj spominjajo le še trije nagrobniki, ki jih ni nihče preselil.
Mimo današnje igralnice Perla, ki je nastala na mestu porušenega hotela Argonavti, pot zavije v največjo novogoriško stanovanjsko sosesko ob Cankarjevi ulici in Ulici Gradnikove brigade. Slednja velja za najvelikopoteznejši načrt v zgodovini mesta in čeprav se je že teh blokov zaradi njihove višine prijelo ime kitajski zid, je bilo sprva mišljeno, da bodo vzporedno z njimi ob magistralni cesti zrasle še impozantnejše in višje zgradbe. A soseska nikoli ni bila dokončana in velik nepozidan travnik sredi mesta še danes čaka na primerne vsebine. Po dobrih 45 minutah hoje in še nekaj dodatnega časa za razlago vodnik obiskovalce pripelje do novejših dni v zgodovini Nove Gorice, ki jo na Trgu Evrope zaznamuje skupna evropska prihodnost. »Urbani sprehodi so velik trend,« zaključi Kosovel in doda, da zgodovina Nove Gorice še zdaleč ni revna.
