Do zadoščenja po kapljicah

Na otoška tla je lahko stopil po zaslugi časnika Guardian, ki je letošnjo pomlad s serijo člankov o usodah ljudi tako imenovane generacije Windrush pripomogel k temu, da se je britansko notranje ministrstvo posulo s pepelom in spremenilo politiko do povojnih priseljencev s koloniziranih karibskih otokov. Ta politika jim je potihoma odrekala gostoljubje že desetletja, pod vladavino sedanje premierke Therese May pa je za časa, ko je ministrstvo vodila, »sovražno okolje do ilegalnih migrantov« postalo uradna vladna doktrina. Ken je prišel v London kot devetletni deček leta 1959, vse do leta 1973 pa je veljalo, da je vsak prebivalec Commonwealtha upravičen do stalnega prebivališča v Veliki Britaniji, če se vanjo preseli in je nato ne zapusti za obdobje, daljše od dveh let. Sam jo je prvič zapustil leta 1993, šel je na družinski pogreb na Jamajko. Ko se je hotel čez nekaj dni vkrcati na letalo za povratni let, pa so mu mejni organi odvzeli potni list kot neveljaven. Da bi bila nesreča še večja, so ga ob vrnitvi v Kingston še okradli, tako da je ostal tudi brez vseh drugih dokumentov. Ko se je oglasil na tamkajšnjem britanskem diplomatskem predstavništvu, so ga zaradi tega birokratsko odslovili, ob naslednjem obisku, ko je vztrajal, da se vendarle posvetijo njegovim težavam, pa so se ga rešili kar z varnostniki, ki so ga golorokega in brezdomnega prepustili ulici. Svoje nesreče ni želel prevaliti na prav tako kot on priseljene sorodnike v Londonu, saj je menil, da bi tudi oni lahko imeli težave. V dilemi, ali se bo lahko vrnil, pa se je odločil, da bo »preživel«. Našel si je delo v trgovini, vestno varčeval in si nato še s pomočjo posojila zgradil hišo ter se poročil z britansko-švedsko državljanko, s katero imata hčerko, ki se je pravkar vpisala na univerzo. »Gre mi dobro,« je razložil jamajškemu Observerju, ko se je razvedelo, da je pretekli mesec po zaslugi razkritja škandalozne imigrantske politike Therese May – politike, ki se je je prijelo ime po ladji Windrush, s katero je na Otok leta 1948 prispela prva skupina povabljenih karibskih delavcev – dobil dokumente, ki mu omogočajo vrnitev v Veliko Britanijo za nedoločen čas. Zdaj jih je izkoristil za obisk tam živečih sorodnikov, od katerih je bil prisilno ločen četrt stoletja, o stalni vrnitvi pa (še) ne razmišlja, saj si je o svojem domačem otoku medtem ustvaril drugačno sliko od tiste strašljive, ki so mu jo še kot otroku risali starši in jo je podoživel ob ropu, ko je že kot krepko odrasel znova stopil nanj. Njegova srčna želja pa je, da mu z dodelitvijo državljanstva priznajo krivico, ki mu je bila storjena. Tako bi lahko pomagal tudi drugim iz generacije Windrush, ki prav tako čakajo na primerno odškodnino za gorje, ki jim ga je na podoben način kot Kenu povzročila dejansko njihova britanska država.