Veliko se oglašajo strokovnjaki in »strokovnjaki« in z marsikaterim stališčem bi se strinjal. Problem, ki ga tudi sam občutim, je popolna nemoč in odtujenost zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev od centrov odločanja in posameznik (med katere sodim tudi sam) res ne more narediti veliko za izboljšanje razmer v zdravstvu. Je pa prav, da v okviru zdravniških in drugih strokovnih združenj artikuliramo svoja stališča. Res ne moremo biti vsi ministri, direktorji ali predstojniki, lahko pa si prizadevamo biti čim boljši zdravniki. Če nam zmanjka empatije, pa je bolje, da nehamo opravljati svoj poklic.
Ko se ustanavljajo razna gibanja za ohranitev javnega zdravstva, pa društva bolnikov s takimi ali drugačnimi boleznimi, je vse to hvalevredno in pozitivno, če so te iniciative pravilno artikulirane. Zato mislim, da se morajo vsa ta združenja povezovati predvsem z zdravniškimi organizacijami, kar se že dogaja na primer pri bolnikih, operiranih na srcu, onkoloških, hematoloških in drugih bolnikih.
V Sloveniji imamo velik problem, ker se ministri za zdravje tako hitro menjajo. Toda kako naj zdravstvo deluje dobro in učinkovito, saj še preden jim uspe kaj uresničiti, že pridejo drugi z drugačno vizijo in drugimi prioritetami. Tako smo stalno ujetniki med možnostmi in željami po vodenju zdravstva in (pre)hitrimi menjavami vlad ter nespametnimi odločitvami.
Nekoč sem predlagal, da bi zdravniške organizacije prevzele vodilno vlogo za čim boljše delovanje zdravstvenega sistema. Ena od pobud je bila ustanovitev skupine strokovnjakov, ki bi bila stalen organ v okviru Zdravniške zbornice in bi skrbela za strategijo in razvoj zdravstva. Ta organ bi bil lahko v veliko oporo vsakokratnemu ministru, ki bi vanj imenoval tudi svoje ljudi, za katere niti ne bi bilo nujno, da so zdravstveni delavci v ožjem pomenu besede. A za tak predlog ni bilo ne posluha ne volje. Resda ima vsakokratni minister posvetovalni organ, zdravstveni svet, ki pa se po menjavi oblasti zamenja in zato ni nujno potrebne kontinuitete.
Težnja zdravnikov po izstopu iz sistema plač javnih uslužbencev je težko izvedljiva. Bolj sprejemljiv način bi bilo sklepanje individualnih pogodb ter ustanavljanje skupinskih zdravniških praks (ali zadrug), v katere bi se združevali zdravniki specialisti določenega področja, ne glede na to, ali so zaposleni v državnih ali zasebnih ustanovah. Če bi ravnali tako, verjetno ne bi prihajalo do situacij, ko je enkrat premalo anesteziologov, drugič urologov, pa pediatrov in raznih drugih specialistov.
Čakalne dobe so rakava rana slovenskega zdravstva in zanje se vedno išče krivca. Pa naj ne zveni kot opravičilo. Te so posledica anomalij sistema, ki jih ne moremo reševati zgolj zdravniki. Sistem pa smo ljudje na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti, od prvega zdravnika med enakimi (ministra), zavarovalnice in vse do zadnjega v verigi obravnave bolnika, in nenazadnje tudi bolniki-državljani sami. Tudi ob omejenih finančnih možnostih se da delati več in bolje, samo narediti bi morali nekatere organizacijske spremembe, kar nam doslej ni uspelo zaradi različnih vzrokov, ki s samo strokovnostjo izvajalcev nimajo neposredne zveze. Pomemben, če ne glavni razlog, da imamo tako dolge čakalne dobe, je ta, da zavarovalnica ne more plačati vsega, kar zdravstvo lahko in mora narediti. In kaj je narobe, če lahko nekdo neurgentno zdravstveno storitev plača, ne da bi s tem posegel v čakalne vrste? Pri urgentnih primerih pa tako in tako ni (pre)dolgih čakalnih dob, vsaj ne v specialnostih, ki jih dobro poznam.
V zadnjem času je zopet sprožilo silno razpravo to, da nekateri zdravniki delajo tako veliko in seveda temu primerno tudi veliko zaslužijo. Kaj pa je tu narobe? Tudi sam imam podobno izkušnjo, ko sem kot mlad specializant v poletnih mesecih dežural tudi do desetkrat na mesec in še popoldan delal v ZD Kočevje. Bil sem torej tipična »dvoživka«, ki sem se po mnenju malicioznih komentatorjev dopoldan »šparal«, da sem popoldan lahko delal. Nič se nisem šparal, ampak delal tudi za dva hkrati. In komentar je bil, kako lahko mlad zdravnik toliko zasluži. Med ljudmi s(m)o bili seveda etiketirani kot zaslužkarji. Nihče pa ni problematiziral, kako lahko toliko delam(o). Tu gre za tipično slovensko zavist ali po domače »fovšijo«.
Odnos med bolnikom in zdravnikom mora biti in ostati zaupen, podobno kot med odvetnikom in klientom, zato bi morali vsaj ambulantno delo, razen urgence in nekaterih zelo specifičnih dejavnosti, organizirati tako, da bo večina bolnikov imela res osebnega (privatnega) zdravnika, ki bo bolnika dobro poznal in mu bo v izjemnih primerih dosegljiv vsaj za nasvete tudi izven rednega delovnega časa. Zlasti bolnišnice pa bi morale postati delniške družbe in bolj samostojne, v katerih bi zaposleni postali delničarji in, kot sem že omenil, imeli sklenjene individualne pogodbe. Vendar je za kaj takega potreben preskok v naši miselnosti, kar pa je v sedanjem družbenem okolju in načinu razmišljanja bolj utopija kot realna možnost. Potrebne pa bi bile varovalke, da tudi v zdravstvu ne bi prihajalo do koncentracije lastništva s strani bogatih, kar se je žal zgodilo pri dosedanjih privatizacijah.
In ker sem država tudi jaz, ti in mi vsi, velja spomniti na znano misel: »Ne vprašaj, kaj lahko država stori zate, ampak vprašaj, kaj ti lahko storiš za državo.«
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
