V Nacionalnem centru za celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih, ki deluje na Očesni kliniki UKC Ljubljana, v obravnavo že sprejemajo odrasle in otroke, ki so izgubili vid ali pa so brez vida že od rojstva. Vzpostavili so namreč nov zdravstveni program rehabilitacije, v katerem slepe in slabovidne usposabljajo za čim bolj samostojno življenje.
Cilj rehabilitacije je, da slepota postane stranski in ne glavni problem, je smisel programa razložil Stane Padežnik, podpredsednik Zveze društev slepih in slabovidnih. Slepa oseba se mora znajti v okolju in namesto vida uporabljati druga čutila; pomembno je, da pride do spoznanja, da zmore delati v nekem poklicu, se vključevati v družbo na drugačen način, se razvijati naprej družno in družbi tudi kaj prispevati.
Rehabilitacijski program, ki so ga razvili na Očesni kliniki, omogoča celo vrsto storitev, ki jih sestavljajo tako kot kocke glede na potrebe in potenciale slepe ali slabovidne osebe, je pojasnil Tomaž Wraber, nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih in eden najbolj zaslužnih, da je program zaživel.
Prvi korak je izdelava načrta rehabilitacije, kjer pet različnih strokovnjakov oceni stanje in potrebe slepe osebe. Obravnava je torej multidisciplinarna. Vključenim v program ob oftalmologu zagotavljajo tudi obravnavo tiflopedagoga (učitelja, ki zagotavlja strokovno pomoč ter poučevanje spretnosti osebam s slepoto in slabovidnostjo), psihologa, pomoč socialne delavke in strokovnjaka za komunikacije in informatiko, ki pomaga pri spopadanju z modernimi tehnologijami, je pojasnila vodja centra doc. dr. Nataša Vidović Valentinčič.
Na obravnavo že čaka 420 ljudi. To so večinoma starejši, ki so izgubili vid zaradi starostne degeneracije rumene pege, otroci, ki so se slepi ali slabovidni rodili, in funkcionalno slepi, torej ljudje, ki kljub izmerjeni ostrini vida ne vidijo. Kot je povedala oftalmologinja, se trudijo, da otroke in osebe z nenadno izgubo vida sprejmejo v rehabilitacijo takoj, drugi bodo morali počakati do marca.
Čakali več desetletij
Na vzpostavitev celovitega rehabilitacijskega programa so slepi in slabovidni čakali več desetletij, je spomnil Tomaž Wraber. Tako je po skoraj treh desetletjih prizadevanj slepih in slabovidnih in stroke državni zbor leta 2008 v zakonu o zdravstvenem varstvu in zavarovanju uzakonil pravico slepih in slabovidnih do rehabilitacije. A so na njeno uresničenje čakali še nadaljnje desetletje. Da bi utemeljili potrebo po takem programu, so leta 2014 izvedli pilotni projekt rehabilitacije, ki je pokazal velike koristi za uporabnike, toda z menjavo na čelu ministrstva za zdravje je spet zamrl.
Celovita rehabilitacija pa je za slepe in slabovidne življenjskega pomena. »Ko človeku vid opeša, se mu življenje raztrešči. Ni več sposoben opravljati osnovnih življenjskih opravil. Če se nič ne zgodi, se navadi na to stanje in to je najteže odpraviti. Zato potrebuje rehabilitacijo čim prej. Rehabilitacija mu pomaga to stanje sprejeti in najti novo identiteto, prek vaj pa ga usposobi za opravljanje večine nujnih dnevnih opravil. Na tak način ga vključi nazaj v družbo in mu omogoči živeti človeka dostojno življenje ter biti produktiven član družbe,« je povedal Wraber.
