Orel iz Dagestana, kot imenujejo borca UFC Habiba Nurmagomedova, je v štirih rundah dodobra premikastil Conorja McGregorja, imenovanega Notorious. Po zmagi pa je skočil čez ograjo kletke, v kateri se borijo borci mešanih borilnih veščin, z udarcem zbil na tla tekmečevega borilnega partnerja Dillona Danisa in povzročil pretep tako v areni kot v kletki, kjer so varnostniki mirili McGregorja, ta pa je brcal vse naokoli. Nastal je popoln kaos, guverner Nevade, ki je bil med gledalci, je pobegnil iz dvorane, Mike Tyson pa je kasneje dejal, da je bilo dogajanje celo bolj noro kot njegovi borilni izpadi. Naj spomnimo: Tyson je leta 1997 soborcu Evanderju Holyfieldu odgriznil uho. Seveda je bilo malce nenavadno, da je Nurmagomedov po zmagi in ubranitvi naslova planil na gledalce. Za hip se je zdelo, da je uničil »največji dogodek v zgodovini UFC«, kot je dvoboj opisoval njihov šef Dane White. Za zdaj je bil Dagestanec kaznovan le tako, da so mu zadržali honorar, dokler ne določijo, kakšna bo kazen.
Nekaj dni po pretepu pa se je tudi izkazalo, zakaj je Dagestanec tako srborito skočil med gledalce. Tekmečev borilni partner naj bi mu na ves glas zakričal, da je »zaj...... muslimanska podgana«. Pojavili so se tudi posnetki borbe, v katerih se McGregor Nurmagomedovu opravičuje, češ da je »vse le biznis«, ta pa mu odgovarja, da je »verjetno res tako«. Med dvobojem ga je namreč provociral s psovkami na račun njegove nacionalnosti, družine in članov ekipe. Nurmagomedov se je za izpad opravičil, češ da to res ni njegova najboljša stran, a je nasprotnik »nenehno govoril o moji veri, državi in očetu«.
Žaljenje kot del športa
Verbalno izzivanje oziroma »trash talk«, kot to imenujejo v angleščini, je seveda del borilnih športov. Je celo del rituala pred dvoboji, s čimer je začel Mohamed Ali. Pa ne le v borilnih športih: verbalno izzivanje se pojavlja v vseh športih, kjer pride do neposrednega stika nasprotnikov. Legendaren je spopad Marca Materazzija in Zinedina Zidana na svetovnem nogometnem prvenstvu – Francoz je Italijanu udaril čelno, ker je žalil njegovo sestro in mater. Zanimivo je, da so po takih incidentih navadno vedno sankcionirani tisti, ki so udarili, ne pa tisti, ki so žalili. Pravzaprav je to področje športa slabo raziskano. Do zdaj je bila narejena le ena študija o razširjenosti in vplivu žaljenja na športnih terenih. V študiji, septembra letos objavljeni v reviji Human Nature, so raziskovalci ugotovili, da je žaljenje bolj razširjeno med moškimi športniki, da se večina žalitev nanaša na fizične sposobnosti nasprotnika, da pa se občasno pojavijo tudi žalitve, ki se nanašajo na življenje zunaj športa, največkrat na družino, partnerje, spolno usmerjenost pa tudi na raso, vero ali nacionalnost. Ugotovili so tudi, da je verbalno izzivanje najbolj razširjeno v nogometu, hokeju in borilnih športih. Nekatere športne organizacije, denimo NFL, so že prepovedale uporabo določenih žaljivk, predvsem rasnih. A prepoved in kazen veljata le, če športnika dejansko zasačijo pri tem, da jih je izrekel.
Športni psihologi si niso enotni v tem, ali je verbalno žaljenje med dvobojem koristno ali ne. Športniki so prepričani, da s tem lahko porušijo koncentracijo nasprotnika, a tudi sami porabijo energijo za nekaj, kar ni nujno, da koristi na poti do zmage. Conorju McGregorju se je žaljenje očitno maščevalo, saj je več kot očitno, da je njegov nasprotnik to vzel zelo osebno in ga je močno premikastil. Predvsem pa po dvoboju ni več veljalo nenapisano pravilo, da kar se zgodi na igrišču ali v ringu, tam tudi ostane. Ko je Habib Nurmagomedov zmagovalni pas prinesel v domači Dagestan, so ga množice na ulici slavile kot največjega junaka, ker je obranil njihovo čast.
