Festival izhaja iz artikulirane feministične pozicije in kot tak nagovarja položaj in slišanost glasbe, ki jo ustvarjajo ženske. Letos je klubsko plesišče osvojila emsijka Gnučči (Ana Rab), izvajalka švedsko-srbskih korenin, ob boku didžejke AmberValent. Njuno ustvarjanje umeščamo med permutacije trapa, moderne oblike hiphopa, za katero sta značilni slogovna eklektičnost in nekoliko večja inkluzivnost; v tem mladem žanru najdemo kar nekaj profiliranih izvajalk. Navrgli sta preverjene diskotečne obrazce, osnovane na razgibani basovski ritmiki in s prepričljivimi izleti v hardcore. Gnučči obvlada tudi karibske tehnike emsijanja, ki izhajajo iz dancehalla in reggaetona, s čimer zavzame mesto znotraj dveh pregovorno bolj seksističnih zvrsti popularne glasbe – hiphopa in reggaeja, vse skupaj pa uprizoritveno oplemeniti še s plesom.
Zamolčane glasbenice
Napredne ustvarjalne prakse so značilne tudi za koncertni cikel Re_humanizacija, ki je tokrat pod vodstvom vokalistke Ine Puntar in kiparke Katje Oberlintner dal tenkočutno avdiovizualno in plesno improvizacijo ob spremstvu štirih slovenskih ustvarjalk, med njimi Irene Tomažin Zagoričnik.
Musica Femina je sicer mednarodni projekt, ki skozi različne dogodke tokrat še posebej poudarja pogoje ženskega komponiranja. Do zdaj je ponudil obsežno in dobro obiskano istoimensko razstavo na Dunaju, ki v ospredje postavlja glasbene ustvarjalke od Kitajke Cai Wenji, ki je delovala med dinastijo Han, do sodobnih kompozicij trinajstletne Alme Deutscher. Skladateljice so torej delovale v vseh obdobjih in prostorih, njihovo delo pa kljub zajetnim in kakovostnim opusom ostaja premalo znano in raziskano. Gre za zamolčane zgodovine, ki terjajo ponovno umestitev in premislek. Madžarske partnerice projekta napovedujejo promocijo folk in romskih pevk, berlinske pa pionirk elektronske glasbe.
Skrb vzbujajoče statistike
Sodeč po statističnih podatkih, ki so bili izpostavljeni na (prepotrebni) festivalski tribuni, je položaj skladateljic v Sloveniji prav tako skrb vzbujajoč. V sezoni 2018/2019 abonmaji klasične in nove glasbe Cankarjevega doma izmed več kot šestdesetih skladateljev ponujajo delo ene skladateljice – v okviru abonmaja Kromatika novo kompozicijo PranaPetre Strahovnik. Le za odtenek drugače je v Slovenski filharmoniji, kjer izmed več kot sedemdesetih imen najdemo štiri ženska – Brino Jež Brezavšček, Katarino Pustinek Rakar, Lariso Vrhunc in Nano Forte – na programu vokalnega abonmaja. Dela skladateljic zavzemajo približno dva odstotka abonmajskega programa vodilnih slovenskih kulturnih institucij, kar je v času, ko imamo več izobraženih avtoric kot kadar koli prej, paradoksalno.
Položaj žensk v glasbi je navkljub nekaterim premikom še zmeraj nezavidljiv tudi v Evropi, zato so potrebni strukturni ukrepi in politična volja, ki ustvarjalkam lahko omogočijo boljše pogoje dela in večjo prepoznavnost, tudi v luči pripoznanja tega, da ženske ob kariernih obveznostih pogosto nosijo še levji delež tistih, ki izvirajo iz materinstva. V tujini so aktualne ženske kvote, ki se gibljejo pri desetih odstotkih, a tudi te niso dovolj, če v temelju ne izostrimo miselnosti o izzivih, s katerimi se soočajo ustvarjalke, pogosto potisnjene v prekarne oblike dela v polju kulture, ki prav tako ostaja sistemsko neustrezno ovrednoteno.
