Organiziranje informacij – izbiranje, reduciranje, izključevanje – je inherentno politično dejanje, je prepričana libanonska umetnica Marwa Arsanios, katere razstava je sinoči v galerijo Škuc privabila množico obiskovalcev mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk. Libanonsko ustvarjalko zanima pretresanje politik s sredine dvajsetega stoletja, pa s tem povezan odnos med spoli, urbanizmom in industrializacijo, svoje raziskave pa posreduje predvsem v mediju filma.
Kaj pomeni biti svobodna?
Če v videu Ste že kdaj ubili medveda ali Postajati Jamila raziskuje filmsko in medijsko reprezentacijo ikonične alžirske bojevnice za svobodo izpod francoske nadvlade, Jamile Bouhired (1935), se v filmih Kdo se boji ideologije? približa sodobnejšim, manj medijsko in državno podprtim iniciativam.
V gorah Kurdistana, v Rojavi, je posnela delovanje avtonomnega ženskega gibanja, ki dojema spolno osvoboditev kot boj, enakovreden razreševanju vojnih konfliktov ter verskih in ekonomskih sporov. »Čeprav temelji na gverilskem ekofeminizmu, se ne predstavlja kot liberalni projekt, torej eden tistih, ki se deklarativno otepajo kakršnekoli ideološkosti. Njegova ideologija je vstala iz vojne, gibanje se je navsezadnje priključilo sirski revoluciji,« pripoveduje.
V drugem delu se osredotoča na skupnost žensk, ki v emancipatorni skrbi zase, za naravo in okolje razvijajo alternativno ekonomijo. »A sem pozorna tudi na nevarnost zdrsa žensk v skrbstveno vlogo, ki jim jo patriarhat pripisuje kot naravno. Tako v njihovem primeru kot v primeru Jamile med drugim odpiram vprašanje, kaj pravzaprav pomeni biti svobodna.«
Kje je skrb?
Tudi v filmu Amaterji, zvezde in statisti ali Delo ljubezni, posnetem v Mehiki, se posveča nevidnemu domačemu in skrbstvenemu delu ter denimo njegovemu prikazu v telenovelah. In medtem ko se kot alternativa tovrstnemu izkoriščanju ponujajo kolektivni, sindikalni, nehierarhični politični projekti, je njen pogled v Padanje ni sesedanje, padanje je širjenje manj optimističen. Gre za njeno najbolj direktno kritiko krutega neoliberalizma, spremlja namreč okoljsko problematiko. »Smeti, ki so se nabrale ob bejrutski obali, so se oblasti znebile tako, da so na njih enostavno zgradile podaljške v morje in razširile ozemlje, da bodo na njem zgradile prestižne nepremičnine,« razlaga in se sprašuje, ali je človeška skrb za sobivanje z okoljem že povsem izginila.
Knjiga kot prvi korak k politizaciji
»Moji filmi niso primarno v službi dokumentiranja ali arhiviranja, temveč so generatorji za ustvarjanje novih debat, novih politik. Tudi sam proces snemanja poskušam misliti kot politični prostor. Gre namreč za odprt format, v katerem ni ločnice med nastopajočimi in gledalci, za okolje, v katerem lahko preigravamo re-prezentacijo vseh teh političnih iniciativ, pa navsezadnje tudi reprezentacijo režiranja filma, igralcev, premikanja kamere, snemanja zvoka,« pripoveduje.
Tudi zato težav s snemanjem v skupnostih ni imela. »Dobro so me sprejeli. Ne gre za gibanja, ki bi se paranoično skrivala, temveč razumejo moč podobe in pomen vidnosti,« podarja, medtem ko vabi v Bralnico, del instalacije, ki jo polnijo knjige z ekofeministično vsebino. Če se kdo odloči za individualno branje, bo odlično, če pride do skupnostne bralne akcije, še bolje, sklene.
