Enako sem pričakoval, da z domoljubnimi pravljicami za lahko noč ne bomo začeli strašiti naših (pred)šolskih malčkov v vrtcih in šolah. In sicer z izkrivljeno podobo vedno prestrašenega Rožleta ter zlobnimi Pehtami, ki naj bi bile nihče drug kot nasilni migranti, ampak bomo pri tej zelo ranljivi populaciji odraščajočih otrok v prvi vrsti in predvsem spoštovali njihovo integriteto ter spodbujali njihovo strpnost, spoštovanje in empatijo do vseh drugačnih, ne glede na raso, spol, veroizpoved ter politično ali spolno usmerjenost.
Pa žal ni tako. Že pred nekaj leti se v svetu, posebno v Evropi, krepi skrajni populizem in nacionalizem, ki nam je iz (pol)pretekle zgodovine dobro znan in tudi vemo, kam vodi. In medtem ko so nekatere evropske države (Nemčija, Avstrija…) pojave sovražnega govora, hujskaštva, zanikanje holokavsta itd. že začele sankcionirati, pri nas pod desničarsko taktirko in izgovori, češ da gre le za »svobodo govora«, sovražni govor in hujskaštvo doživljata pravi razcvet. Za zdaj sicer samo na družbenih omrežjih in javnih shodih, žal pa tudi pred hrami demokracije in pravice ter v javnih medijih. Še bolj skrb zbujajoče pa je, da se ti pojavi širijo kot požar, ki ga (vsaj za zdaj) očitno ni sposoben (ali pripravljen) še nihče pogasiti, kaj šele sankcionirati, čeprav zakonska podlaga za ta pregon obstaja. Ravno tako pa se – ne moralno ne kazensko – ne preganja oziroma sankcionira številnih plagiatov, očitnih »popravkov« originalnih dokumentov (primer Danila Türka), pa raznih fotošopov in retuširanja slik (izbris slovenske zastave s fotografije z novogoriške proslave). No, avtorja oziroma evropsko poslanko, ki je slednji zmazek objavila na twitterju, je lider največje opozicijske stranke celo retvital.
Prav tako očitno v tej državi ni nihče sposoben preprečiti ad hoc ustanavljanja paravojaških enot in njihovega urjenja. Sova, ki naj bi bila čuječa dan in noč, pa že eno leto trdno spi oziroma stavka in recimo sploh ni vedela za Šiškovo vardo. Vedela pa je SDS oziroma njen podmladek, saj je eden izmed njegovih članov novačil kandidate za vardo ter urjenje celo posnel.
Stranka, ki ima v Sloveniji poseben status, s svojo veteransko organizacijo, svojim medijskim imperijem, ki ga podpirajo in financirajo celo tujci (Madžari), Slovence zagotovo spet deli na naše in vaše, partizane ima seveda za zločince, domobrance pa za domoljube in rešitelje slovenskega naroda. In ta stranka SDS, ki se čuti strašansko ogrožena, pa ne od migrantov ali kakšne tuje invazivne rase, ampak od lastnih državljanov, ki ji zaradi njihovega liderja iz razumljivih razlogov preprečujejo prihod na oblast, je, kot že rečeno, z nedopustnim posegom v psiho odraščajoče populacije otrok pred dnevi objavila javni razpis za pridobitev nekakšnih »domoljubnih« pravljic in s tem nedopustno prekoračila vse meje sprejemljivega oziroma normalnega ravnanja.
In kaj naj ob takšni sprevrženosti lahko stori današnji razmišljujoči človek, ki ni nujno intelektualec, psiholog ali psihiater? In kaj naj storimo mi, preživeli taboriščniki, ki smo ravno po zaslugi takšne nasilne in izključujoče politike izkusili vse strahote vojne oziroma poniževalnih in uničujočih koncentracijskih taborišč? Kot jaz, ki sem bil med roško ofenzivo leta 1942 star šele leto in pol, pa so fašisti pred mojimi očmi požgali dom, ustrelili očeta, potem me pa kot živino z mamo deportirali na Rab? Tega se takrat sicer nisem zavedal, se je pa zavedala mama, ki je doživljala ta pekel in za posledicami taboriščnega življenja zaradi zlatenice kmalu umrla. Za vojno siroto je tedanja »zloglasna« in »zločinska« komunistična oblast sicer lepo poskrbela in me izšolala, ni mi pa mogla nadomestiti doma, starševske ljubezni, varnosti, topline in izgubljenega otroštva.
Smo pa zato žrtve minulega genocida lahko vesele, da kljub nasprotovanju in žaljivemu sramotenju partizanstva (oziroma svetovnega osvobodilnega gibanja sploh) s strani nekaterih skrajnih desničarskih politikov danes smemo vsaj opozarjati na minula grozodejstva, ki se ne bi smela nikoli – ampak zares nikoli več – ponoviti.
Janez Turk, Ljubljana
